ProMo blog: Od kod beseda bouldering? Imata matematika in bouldering res kaj skupnega? Je plezanje bližje hoji ali gimnastiki? Je bolje trenirati ali plezati? Grega Šeliga - Šeli: Ne govorimo o nekem svalkanju po nekih hribovskih kamnih.
Matematik in univerzitetni profesor John Gill je v petdesetih letih prejšnjega stoletja začel s plezanjem po skalnih blokih okoli mesteca Boulder v Coloradu. Izraz bouldering izvira prav od tu.
John Gill demonstrira zgibo/blokado na eni roki. Piše se leto 1960.
Sicer se je bouldering ali balvansko plezanje kontinuirano začelo pojavljati v začetku dvajsetega stoletja v Fontainebleu pri Parizu. Tam je v prijetnih listnatih gozdovih raztresenih več kot 10 000 balvanov. John Gill tako seveda ni bil prvi, ki je plezal po balvanih, bil pa je prvi, ki je postavil temelje današnjemu boulderingu. Uvedel je nove elemente, ki jih do takrat v plezanju niso poznali: dinamične gibe, načrten trening, uporabo magnezije in ocenjevanje problemov s svojo težavnostno lestvico. Trdil je, da je plezanje bližje gimnastiki kot hoji.
Thimble. Prva 5.12 (7ab, 8+/9-) na svetu! Very hard and very highball.
John Gill je v plezalnih krogih postal znan leta 1961, ko je v Black Hills v Južni Dakoti brez vrvi preplezal dobrih 10 metrov visok stolp Thimble. Danes velja ta vzpon za prvo preplezano 5.12 po ameriški lestvici (7ab po francoski ali 8+/9- po UIIA) in se praviloma pleza z vrvjo od zgoraj. Na prvo ponovitev je bilo treba čakati 27 let! Climbing Magazine je ta vzpon uvrstil med TOP 8 dvajsetega stoletja. Thimble velja kot "very highball" problem, kar pomeni, da gre za plezanje precej nad tlemi s potencialnim trdim pristankom. Če so tla mehka in peščena naziv ne velja. "This is not f... highball" je v takih primerih rad pripomnil John Bachar, druga velika legenda boulderinga in plezanja nasploh. Crashpadov (blazin) takrat seveda še niso poznali.
V časih, ko je nekaj veljal le vzpon na vrh gore in še posebej višina le-te, so se nekateri torej ukvarjali s par metrov visokimi skalami! Že to je samo po sebi pomenilo odklon in zaprta vrata v elitne alpinistične kroge. Provokativne izjave v stilu "na ta balvan je težje priti kot na Everest" pa so seveda razburkale tradicionalne alpinistične kroge. Everest je bil takrat svetinja in življenjski cilj vsakega alpinista. Izjava danes nima posebne teže, saj je logična in samoumevna. Še več, Everest doživlja popolno degradacijo v smislu zahtevnosti in vrhunskega dosežka, bouldering pa je v velikem razmahu. Časi in vrednote se spreminjajo. Je John to slutil že takrat? Nikakor, veliko popularnost boulderinga je na stara leta celo označil za malo morečo in poceni zadevo: "Upam, da se ne bo obrnilo kot pri skejtanju".
Ko bouldering še ni bil "poceni" . Brez blazin in iztegnjenih rok prijateljev ...
Zgodba o Johnu Gillu pa se s tem ne konča. Bil je prvi glasnik ideje, da je plezati pomembneje kot osvojiti vrh. Zanimivo, podoben pristop je v našem intervjuju navedel Klemen Bečan: »Preplezati smer ne sme biti glavni cilj«... Torej: plezati, ne preplezati! Kot rečeno, John Gill je v plezarijo prinesel magnezijo in dinamične gibe. Prvi pomemben dynamic boulder in prvi z oceno V9 je bil preplezan 1959 v Red Cross Rock V metih oz. skokih na oprimek je bil J.Gill seveda pogosto brez ene same točke s steno, medtem ko so alpinistične šole učile »znameniti« princip treh točk. Vsak podoben primer je bil tako označen kot "kriva vera". (Saj res, kako je s tem danes?) Jasno, gre za različne stvari, ampak ravno v tem je »point«. Dopustiti različne stvari.
Pa vendarle, nekaj so zgodbice, ki krožijo okoli, nekaj drugega pa kako boulderaška scena v resnici diha. Kako bomo govorili o tem mi, ki v življenju enega balvana nismo preplezali? Veliko pa jih je preplezal Grega Šeliga Šeli in če kdo, ima on kaj povedati na to temo:
"Trening bolderaša je zelo drugačen od športnega plezalca. Še največja selekcija je "material". Če bo zdržal obremenitve, potem lahko začneš balvanirati. Ta stvar ne bo nilkoli tako razširjena kot frikanje, ravno zaradi tega. Veliko si jih na začetku potrga kolenske vezi, gležnje in popokajo kite na prstih. OK. Govorim o pravem boulderingu, ne o nekem svalkanju po nekih hribovskih kamnih. Fora je, da je treba iti na granit in peščenjak. To slednje, da se je JG bal da bo šel boldering po sledeh šminke, skejtanja, pa res mislim da je malo za lase privlečeno. Mislim da se JG ni bal ničesar takega in da je pač užival v tem kar je delal. Skejtanje je zelo resna stvar, sem jo sam prakticiral kar nekaj let in še vedno stopim na sk8. Lahko trdim, da je precej bolj zahteven šport od plezanja in da to ni nikakršna šminka. Šminkerji so pač povsod, tako v frikanju, bolderingu, smučanju, alpinizmu... Ni športa, kjer jih ne bi bilo". No, točno to zadnje je ob svoji "bojazni" povedal tudi JG, vendar nas je Šeli "prehitel" s svojim nazornim in sočnim komentarjem.
Gill demonstrira dinamično plezanje v Pennyrile Forest, Kentacky v poznih 60-ih.
John je bil prvi, ki se je načrtno lotil treninga moči, iskal povezave z gimnastiko in dejansko tudi bil zelo močan. Vse njegove ideje so aktualne še danes, le glede treninga se moderen (trenuten?) pristop razlikuje. »Najboljši trening je plezanje samo« bi sedajle zatrdilo 99% plezalcev in plezalk. John je, nasprotno, menil, da za določen gib enostavno moraš povečati moč, sicer ga preprosto ne zmoreš. In njegov najboljši učenec pri tem je bil veliki Wolfgang Güllich, ki je prav s treningom v fitnesu večkrat premaknil mejo mogočega.
Šeli o treningu razmišlja takole: "Morda Klemen Bečan res samo pleza, vsi ostali pa trenirajo kot zmešani. Pa saj to si vsak želi, samo plezati. Tudi Klemen in Sharma in vsi, ki so v medijih, so ogromno trenirali kot mladci. Tukaj gre bolj zato, da si danes zelo malo ljudi lahko privošči ves čas plezati. Dejstvo pa je, da je to še vedno najboljša metoda. Torej biti ves čas v gibanju tako na naravnih balvanih kot smereh in tudi občasno na umetni steni. Za sabo to potegne veliko časa in denarja. Vmes ne služiš, to pomeni da moraš biti "pro". Teh pa je danes manj kot 15 let nazaj. Hkrati ta neverjetna moč JG ni tako izrazita, kot se jo interpretira. Njegovi balvani so danes skoraj ogrevalni. Dejstvo je, da nekaj mladih posameznikov trenutno postavlja takšne neverjetne meje, da bo to bliže javnosti šele čez 10 let. To kar lezejo Woods, Landman, Robinson in Hukataival so tako težke stvari, da recimo Chris Sharma ne bi naredil niti enega giba".
Za oceno problemov je J. Gill postavil novo lestvico. Ocene niso bile fiksne ampak so se spreminjale glede na število vzponov. Lestvica se je začela pri B1, kar je predstavljalo težave 5.12/5.13 (nekje pri 7c ali IX) in so pomenile
"hardest moves required on a rock climb". B2 so bile težave 5.15 (?) ali "as hard as it gets". B3 je pomenil uspešen vzpon v tisti B2, ki do takrat še ni bila ponovljena. Vsak naslednji vzpon je B3 avtomatično znižal na B1 ali B2. B-lestvica se ni ohranila, v Amerika se danes ocene začenjajo z V, v Evropi pa z F.
67 letni John Gill v balvanih Puppy Dome v Toulumne Meadows nad dolino Yosemite, 2004.
The Groove V10, Pueblo Colorado leta 1969? je bil najtežji in zadnji med Johnovimi boulderji. Profesor je plezalne probleme reševal do konca svojega življenja leta 2009. "Za matematika je rešitev problema največji motiv" je rad dejal. "Za plezalca balvanov tudi".
"Master of The Rock" je knjiga o življenski in plezalni poti Johna Gilla, ki jo je napisal njegov prijatelj Pat Ament. Knjigo štejejo v Ameriki med klasična plezalna dela.
Srečo Rehberher