Slovenske novice - Iztok Ilich: Izteka se jubilejno leto Svetih Višarij, znamenitega božjepotnega središča na stičišču treh jezikov in kultur, ki je že zato posebnost med romarskimi potmi.
Italijani, Nemci in Slovenci so ga poimenovali po svoje, Monte Lussari, Maria Luschar in Svete Višarje, vse pa vodi enak cilj. Bogoslužja s pridigami, spovedi in druga cerkvena opravila se že od nekdaj odvijajo v vseh treh jezikih, številne maše tudi sočasno trojezično, tako da se počutijo domače romarji z vseh strani. Tudi v gostiščih in trgovinicah je slovenščina enakopravna z drugimi jeziki.
Verniki si že od nekdaj svoja svetišča radi postavljajo na vzpetinah, da jih je videti že od daleč. Na Višarjah jim je to – kot velja za večino največjih romarskih središč – narekoval čudež, ki naj bi se zgodil 1360. Po legendi je pastir iz Žabnic (Camporosso) med pašo izgubil nekaj ovac. Šel je po njihovi sledi in jih našel prav na vrhu Višarij: zbrane so bile okrog brinovega grma, v katerem je tičal lesen kipec Marije z Jezusom. Pastir ga je odnesel v dolino in izročil žabniškemu župniku, vendar se je po čudežu naslednji dan znova znašel na vrhu Višarij. Odnesli so ga v Žabnice, a se je naslednji dan vse skupaj ponovilo.
Omenjeni župnik je o nenavadnem dogodku obvestil oglejskega patriarha, ta je dovolil, da na kraju, kjer je pastir našel kipec, postavijo kapelico. O tej skromni stavbi izpred 650 let ni več nobenega sledu pa tudi na poznejšo večjo kapelo iz leta 1500 spominja samo še gotski prezbiterij, vključen v zdajšnjo cerkev.
Hude ure
Prve večje težave, ki so v novejšem obdobju doletele Svete Višarje, niso bile naravne ujme ali posledica vojnih razdejanj. Leta 1786, kmalu po proslavljanju 300-letnice božje poti, ko je cesar Jožef II. z odlokom odpravil večino samostanov in božjepotnih ustanov v državi, je prepoved bogoslužja in zbiranja vernikov doletela tudi Višarje. Marmorne oltarje so odnesli v Žabnice in cerkev bi bržkone propadla, če štiri leta pozneje Jožefov brat in cesarski naslednik Leopold II. ne bi preklical te prepovedi. Oprema skupaj z Marijinim kipcem, pokritim s pozlačenimi srebrnimi ploščicami, se je tako lahko vrnila iz begunstva na svoj prostor v cerkvi, množična romanja pa so se nadaljevala.
Lega cerkve na razglednem vrhu je bila zanjo še večkrat usodna. Leta 1807 je strela zažgala lesene dele cerkve, vendar so jo kmalu popravili ter še povečali in olepšali. Še huje so bile Svete Višarje prizadete v obeh svetovnih vojnah. Najprej so se znašle v neposredni bližini fronte; ker je imela avstro-ogrska vojska blizu cerkve opazovalnice, je bil vrh večkrat cilj italijanskih topničarjev. Leta 1916 je zažigalna granata zadela gostišče pod cerkvijo, od koder se je ogenj kmalu razširil še na cerkev. Po obnovi stavbe, ki je trajala do leta 1925, je naš slikar Tone Kralj s slikami in freskami v svojem znanem slogu – med drugim z motivoma Marijinega vnebovzetja in Marije zavetnice s plaščem – dal notranjosti cerkve današnjo podobo.
Med drugo svetovno vojno so po italijanski kapitulaciji Svete Višarje zasedli Nemci. Znameniti Marijin kip, največja svetinja romarskega središča, so morali znova spraviti na varno; potem ko je bil med prvo vojno shranjen na različnih krajih, od Beljaka do Maribora, je bil do srede leta 1945 še tretjič v žabniški cerkvi. Do 1960., ko so praznovali 600 let božjepotništva, je cerkev dobila nova okna z vitraži, delo grofa Riccarda di Colloreda, obnovljena sta bila tako dragoceni Marijin kipec kot okolica. V novejšem obdobju so se obnovitvena dela nadaljevala, osvežene so bile tudi Kraljeve freske.
Vzpon in razgledi
Do izgradnje prve žičnice na Višarje se je bilo treba na 1790 metrov visoki vrh seveda povzpeti peš. Za najbolj vnete romarje so bili veliki napori posebna priprava na srečanje z Materjo božjo. Nekateri, tudi bolj posvetni hribolazci zlasti ob lepem vremenu zagrizejo v vzpetino še danes. Vzpon ob križevem potu iz Žabnic do cerkve, odprte od konca junija do začetka oktobra, lahko dobro pripravljeni pohodniki premagajo v dveh urah, pot iz Trbiža (Tarvisio) traja približno tri, iz Ovčje vasi (Valbruna) pa štiri ure.
Na vrh sicer vodi tudi strma gozdna cesta, ki pa je prevozna le za terenska vozila in namenjena predvsem za oskrbovanje cerkvenih poslopij ter gostišč okrog nje in meteorološke postaje. Mnogi vedo povedati, da je bil celo vzpon s prvotno žičnico iz Ovčje vasi precejšen podvig, vendar tudi zdajšnja udobna vožnja s sodobno kabinsko žičnico, ki ima spodnjo postajo s prostornimi parkirišči ob cesti med Trbižem in Žabnicami, traja dobre četrt ure in za vrtoglave ni ravno mačji kašelj. Organizirane manjše skupine lahko v župnišču tudi prenočijo, za vso potrebno pomoč pa je na voljo višarski rektor monsinjor Dionizij Mateucig.
Imeniten razgled z vrha v Kanalsko dolino na eni strani ter na drugi proti Špiku nad Policami (Lof di Montassio, 2793 m), Višu (Lof fuart, 2666 m) in drugim vrhovom Julijcev seveda povsem odtehta nekaj morebitnih trenutkov tesnobe med nihajočim pogledovanjem v globino. Če prej ne, se nelagodje izgubi med obiskom cerkve ali vsaj ob tradicionalnem pastirskem krožniku z vročo polento s frikom. Ljubitelji gora se lahko od tam po označeni poti odpravijo še na dve uri oddaljeni vrh Kamniti lovec (Cima cacciatori, 2071 m), od koder seže pogled tudi daleč na slovensko stran.
Iztok Ilich