Na planinskem društvu smo imeli občni zbor. To je za mnogo članov najpomembnejši dogodek v tekočem letu, saj ga večina povezuje predvsem z družabnim dogodkom, ki mu sledi. Saj vemo, kako potekajo te reči, mar ne?

Najprej pride na vrsto nezanimivo branje poročil vseh odsekov, nato volitve novega predsednika in vseh pripadajočih organov društva ter po bolj ali manj burni razpravi še predavanje z diasi in pogostitev, zaradi česar pravzaprav večina gostov tudi pride.
Bilo je že kar krepko v tistem »drugem« delu, ko me je opremljenega s kozarcem v roki ogovoril eden od društvenih veteranov ...
Naj pred tole zgodbico omenim, da se je to dogajalo nekoč, ko sem komaj polnoleten postal načelnik mladinskega odseka. Po nekem naključju sem postal član planinskega društva v okviru velike tovarne, kjer sta bila še kot mlada alpinista člana moj oče in stric, ki so ju poznali skoraj vsi starejši člani upravnega odbora. To je bila očitno dobra popotnica, saj so kar brez mene sklenili, da se jim najdeno jabolko ne bo odkotalilo proč od drevesa. Nekoliko naivno začuden nad velikodušnostjo društva, sem v naslednjih dveh letih opravil mladinska vodniška tečaja za letne in zimske razmere ter za gorskega stražarja in postal še načelnik odseka. Eh, takrat se me je prvič prijela smola, da sem bil porinjen v vodenje drugih ljudi, za kar sem kot tipični individualist popolnoma neprimeren.

Vabilo

»Dušan, kaj praviš, ali bi postal še markacist?« me je na tistem občnem zboru vprašal prijazen gospod, za katerega sem vedel le to, da je »tovariš«, ki vodi markacistični odsek. Zakaj pa ne, sem si mislil, ker me je vsaka nova stvar vedno privlačila in risanje tistih krogcev verjetno tudi ni moglo biti zoprno delo. In sem pristal, med drugim tudi zato, ker sem si početje markacistov predstavljal nekoliko idealizirano. Vedel sem, da ne gre le za risanje barvnih krogcev, ampak da delo zahteva tudi veliko časa in včasih celo napora in nevarnosti. Kar videl sem se, kako bom šel na kakšno zahtevno akcijo, v kateri bomo zabili nekaj sto klinov za novo ferato v Prisojniku in spotoma zasteklili še Prednje in Zadnje okno, da na Vršiču ne bo več prepiha. Šele kasneje so mi razložili, da ima naše društvo v oskrbi poti, ki ne premorejo niti enega klina, stope ali jeklenice.
Planinska zveza je tistega leta izvedla enega od prvih tečajev za markaciste - prej se je namreč te obrti bolj ali manj priučilo kar od izkušenih borcev. Gospod se je ponudil, da me bo pred tečajem vzel na eno delovno akcijo, da si bom lažje predstavljal delo markacista in mu bil obenem po svojih močeh že v pomoč, saj je bil s pomanjkanjem delovne sile v tem odseku vedno križ. Zmenila sva se, da me bo ob priliki poklical.
Bila je že pomlad, ko sva se z avtobusom odpravila v Bohinjsko Bistrico, da bi očistila pot in obnovila oznake do Soriške planine. V društvenem skladišču sva najprej nabrala potrebno orodje in orožje za akcijo.

Na teren!

V stara nahrbtnika sva naložila kantice z barvo, v časopis zavite čopiče, stare cunje za brisanje, časopisni papir za zavijanje uporabljenih čopičev, razredčilo, ročne žagice za obžagovanje in dve popolnoma novi brazilski mačeti za sekanje tankih vej, ki silijo na planinsko pot. Za potrebe markacistov ju je prinesel nek strojni inženir, ki je bil službeno v Južni Ameriki. Tam je naša tovarna ravno postavljala ducat turbin v ogromni hidroelektrarni na Orinocu. Orodni brusilec v tovarni, ki ju je predhodno nabrusil, je zmajeval z glavo, da po barvi in gostoti isker izpod brusnih kolutov sodeč, material ni najboljši, a nanj se ni nihče dosti oziral. Za leščevje posekati bo že, smo si mislili, saj si nismo predstavljali, da je sladkorni trs precej lažje presekati, kakor trdo lesko.
Ampak kaj, ko je bila mačeta za pasom videti tako nobel zadevščina.
Na izhodišču sva razpakirala potrebščine in še preden sva krenila na delo, je moj markacistični mentor potegnil iz žepa na nahrbtniku pol litrsko stekleničko in mi jo ponudil rekoč, da se bo barva na ta način najbolj pravilno razredčila. V nasprotnem primeru bi se lahko preveč držala čopiča, ali pa preveč tekla in bi markacije »jokale«. Kot poslušen vajenec, zvest zadani nalogi, sem jo korajžno zgrabil. Mogoče kar preveč, saj je mentor z občudovanjem rekel:
»Fant moj, iz tebe bo pa še vrhunski markacist. Le kje si se do sedaj skrival?«
Nato se je začelo. Sledila sva obledelim markacijam in jih popravljala s svežo barvo. Jaz sem risal bele pike, on jih je pa z rdečo barvo obkrožil. To je potrebno storiti tako, da ostane med obema barvama minimalen presledek, da ne pride do nezaželenega mešanja. Že po dveh poskusih je mentor presodil, da sem kljub mladosti in neizkušenosti že dovolj zrel, da mi lahko zaupa tudi rdečo barvo. Čopič mu je namreč kljub tistemu »redčenju« tako uhajal levo in desno, da je markacija dobivala podobo matice s pokvarjenim navojem. Izmenjala sva si kantici in čopiča.

Izkušnje starega markacističnega mačka

Nato nama je delo kar steklo, jaz sem spotoma z brazilsko mačeto odbil še nekaj motečih vej, po tem pa so po naju že padle prve dežne kaplje. Situacija je postala neprijetna, saj se v mokrem ne da barvati, pa tudi če bi se dalo - ne bi mogla uporabiti dežnikov. V eni roki kantica, v drugi roki čopič, dežnik pa kam? Nekaj časa sva vedrila pod košato smreko, po tem pa pospravila barvo in čopiče, razpela dežnika in odvandrala naprej. Da bova opravila vsaj ogled poti, sem prejel strokovno razlago. Dež ni bil vztrajen tako kot midva in ko sva prispela do prve kmetije, je že skoraj ponehal. Dežnike sva zopet pospravila, izvlekla kantici in čopiča ter jo mahnila po poti, ki je šla tik mimo kmetije. Čez prag je nos pomolila stara ženica in radovedno gledala dva možica, ki sta jo s kanticama v rokah mahala skozi vlažne meglice. Takoj nato sem bil deležen že naslednjega nasveta:
»Sedajle pa glej, poslušaj in se uči, kako dober markacist kontaktira z lokalnim prebivalstvom!«

Čim sva stopila na dvorišče, je pozdravil glasno in jasno, da je ženičko že sam firbec izbezal na plan. Moj mentor je bil prijazen, malo jo je vprašal za letino, pa nekaj stavkov o vremenu in če hodi po tej poti kaj dosti planincev. Ženička je malo kimala in tem bolj obilno govorila, ker je bila očitno bolj osamljena kot ne, dokler njen sogovornik ni vrgel očesa na tri stare tepke, ki so se košatile med hišo in starim toplarjem.
»Veste kaj. Ali nama dovolite, da na rob vašega toplarja nariševa eno lepo markacijo? Tako bodo ljudje vedeli, da morajo po poti čez dvorišče, ne pa zadaj po travi. S kom boste lahko kakšno rekli, saj so planinci vsi dobri ljudje. In kakšen domač šnopček jim lahko ponudite, če ga imate kaj odveč pri hiši. Za domačo kapljico ljudem nikoli ni žal denarja.« Oh, kako je sedaj hitela prikimavati. Le narišita, le! In res sva šla do vogala toplarja in se potrudila, kakor da bi jo risala za v markacistični katalog, če bi obstajal. Še preden sem belo piko do konca obdal z rdečim kolobarčkom, je že prihitela z malo zelenko in frakeljčkoma ter hitela natakati, da se bova na lastnem jeziku prepričala, kakšno kvaliteto skriva v shrambi. Ko sva ji z dvojno pokušino le uspela dopovedati, da je res vrhunska, naju je šele spustila naprej. Prijazno smo se pozdravili in komaj sva izginila za novo označenim toplarjem, sem bil deležen vprašujočega pogleda. Seveda sem moral mentorju takoj potrditi, da sem si dobro zapomnil njegove napotke.

Planinske poti so lahko različnih vrst

Za robom jase se je ponovno ulilo. Kantice so šle zopet v nahrbtnik in dežnik v roke. Mokro vreme vsaj za obsekavanje vej ni bilo popolnoma neprimerno, prej neprijetno, vendar sva bila tedaj za mokroto od znotraj že dobro impregnirana. Ker pa se je najino izmenično markiranje zaradi neodločnega dežja do vrha ponovilo še vsaj dvakrat, me je ugriznil črviček.
Markacije so bile obnovljene le na nekaterih odsekih in to brez kakšnega pravila. Kakor je pač padal ali nehal dež. Še celo meni, vajencu, je bilo jasno, da bo potrebno ponovno prehoditi vso pot od začetka do konca. Svoje dvome v smisel najinega početja sem omenil mentorju.
»He, vidiš. To pa ne bo čisto držalo. Si že kdaj videl planinsko karto, ki ima označene planinske poti?«
»Seveda da sem!« sem mu odgovoril.
»No,« je nadaljeval, »po tem si pa prav gotovo opazil tudi tiste, ki so narisane z rdečo, prekinjeno črto. In eno prav takšno sva midva danes markirala.«
O izletnikih, ki so naju pod planinsko kočo na Soriški planini začudeno pogledovali iz avtomobilov, raje ne bi pripovedoval. Morala sva dajati vtis dveh kaj čudnih kreatur z nahrbtniki na ramah. Bila sva umazana od barve, eden bel in drugi rdeč, oba divjih pogledov in s pol metrskima mačetama v rokah, ki sta bile od mlatenja po leščevju in vejah obtolčene kakor odbijač starega Fička. Tovarniški brusilec je imel prav. Material je bil dejansko slab.

Na markacistični tečaj

Jeseni sva se z mojim dotedanjim mentorjem udeležila omenjenega tečaja za markaciste v okviru PZS, ki je bil sestavljen iz nekaj predavanj in pisnega testa. Seminarskih nalog in pripravništva program tedaj, hvalabogu, še ni poznal. Kolikor se spomnim, nas je večina izpit uspešno opravila in podelitev članskih izkaznic ter značk markacista so pripravili v planinskem domu na Rašici pri Ljubljani. Bil je obupno čemeren dan, pojavila se je celo megla in pričelo je rositi. Ko smo odhajali v dolino, smo se odpravljali bolj ali manj vsak po svoje, kakor smo tudi prišli.
Pridružili so se nama še štirje možakarji in mahnili smo jo po eni izmed mnogih poti, ki vodijo na ta zelo znan hribček v bližini še bolj poznane Šmarne gore. Izkazalo pa se je, da so bile poti Rašice vsaj za nas, ki smo bili tako rekoč domačini, kar zapletene. Spotoma smo razglabljali o nastali situaciji, za katero so bili po našem svežem strokovnem mnenju brez dvoma krivi lokalni markacisti, ki se niso držali pravil označevanja poti, pa tudi »trimčkarji«, ki so po drevju kracali neke svoje oznake. Na križiščih ni bilo nobenih oznak, sredi gozda pa smo jih nato našli na vsaki bukvi, v razdalji zgolj nekaj metrov. Tam kjer so šle narazen dve ali tri poti, pa se je celo zgodilo, da sta bile vse označene z markacijami, nikjer pa ni bilo tablice, kam katera vodi. Možakarji so se nemalo hudovali, jaz pa sem samo spoštljivo poslušal, saj bi mi prav lahko bili vsaj očetje - in tudi na Rašici sem bil do tedaj le enkrat, s šolo. V splošnem razburjenju in izogibanju globokim jarkom, po katerih so se scejali mali potočki, smo izgubili še tiste oznake, ki so pač bile, vendar je prvi to opazil šele, ko smo se spodaj izvili iz gozda. Videlo se je le okoli sto metrov daleč, pa še to samo prostrane travnike, ki so izginjali v megli. Po krajšem prerekanju so možakarji nekje v tisti sivini določili smer Črnuč in mahnili smo jo tja kar po dve pedi visoki travi.

Tudi markacist le lahko izgubi v megli

To je ob normalni vidljivosti na Gorenjskem zelo tvegano početje, a na srečo nas je v okrilje vzela megla in trajalo je pol ure, preden nas je blatni kolovoz končno izpljunil na asfalt. Seveda tudi tu nismo našli nobene oznake, ali moramo levo ali desno. Kdo pa bi jo rabil, če pride iz njiv ali travnikov na lokalno cesto? Prometa skoraj ni bilo, sem in tja je pripeljal osebni avto, a da bi štopali, ni pomislil nihče. Prav rad bi videl tistega patrona, ki bi ustavil in spravil v vozilo šest premočenih dedcev z nahrbtniki in blatnimi čevlji!
Tako smo kolovratili še naslednje pol ure, ko nam je naproti iz megle priklokotal star traktor s prikolico za prevoz gnoja. Moj mentor je sklenil, da bo razjasnil vse dvome in kmetu je s kretnjo pokazal naj ustavi.
»Dober dan, koliko pa je še do Črnuč?« Kmet ga je gledal, kakor da je padel z Marsa.
»Kakšne Črnuče vendar, dva kilometra pred Vodicami ste.« Hja, vsaj to nam je postalo jasno, da se nahajamo na popolnoma napačni strani hriba.
»Pa se vsedite gor na prikolico, če se vam ne gravža. Saj ste itak premočeni, potegnem vas do Šmartnega.« Spogledali smo se in nismo si dali dvakrat reči. Posedli smo na smrdljivo prikolico, s katere je kmet malo prej z vilami zmetal gnoj in se odpeljali proti sedem kilometrov oddaljenemu Šmartnemu pod Šmarno goro, kjer je končna postaja mestnega avtobusa. Cesta je bila mokra in zadnja traktorska kolesa so ob vsaki prevoženi luži metala nazaj na nas vodo, kakor bi sedeli pod pokvarjenim tušem. Na začetku je bilo zoprno, proti koncu pa nas je vse skupaj že skoraj zabavalo. Kmetu, ki nas je peljal smo predstavljali prav posebno popestritev. Kar naprej je drezal v nas.
»Iz kje pa ste prišli, da ste se znašli tu sredi polj?« Rašica, smo rekli, pa je samo zmajeval z glavo. Če smo od daleč, ga je še zanimalo, pa z odgovorom Ljubljana zopet ni bil zadovoljen.
»Še nikoli nisem slišal, da bi se kdo izgubil na Rašici.« Mar naj bi takemu razlagali, da tiščimo v žepih sveže izkaznice izprášanih markacistov, se pravi ljudi, ki poti označujejo ali celo na novo nadelujejo? Nak, s prav vsako nerodnostjo ki jo narediš v življenju, se pa res ni potrebno hvaliti! In smo lepo pametno molčali, preden bi se razhudil in nas pometal z gnojne prikolice. Če si premočen in utrujen, se je le bolje slabo peljati kakor dobro hoditi. Tega sem se zavedal še celo jaz, ki sem imel v primerjavi z ostalimi še »ta prve noge.«
»No,« je rekel mentor, malo preden so se pokazale prve hiše v Šmartnem: »Kako se počutiš sedaj, ko si postal izprášani markacist?«
Malo sem pomisli, a ko nas je ob naslednji luži zalil nov slap deževnice, sem se zarežal: »Kar v redu. Samo eno žajfo bi še rabil!«.

Dušan Škodič