Boris Štupar 09.09.2008 23:00 1782 0

Kaos na vrhu Evrope

Žurnal 24: Dogaja se na Everestu, Machu Picchuju in Uluruju. Zelo hudo pa je tudi na Mont Blancu, katerega vrh vsako leto naskakuje približno 30.000 ljudi.

Napad na najvišjo goro Evrope – veliko osvajalcev nima nobenih plezalnih izkušenj – je nedvomno prehud in tamkajšnji župan zahteva, da se "plenjenje" 4810 metrov visoke gore konča. Še pred sto leti so bile sezone, ko je na vrh Mont Blanca stopilo le nekaj ljudi, zdaj pa jih tja hoče vsako leto več. Obleganje je najhujše poleti in večina poskuša na vrh, preko katerega poteka meja med Francijo in Italijo, priti v vodeni, organizirani skupini. Kratki aklimatizaciji sledi vzpon, in kdor je dovolj pripravljen, zagotovo pride na vrh, pravijo vodniki. Vzpon sicer opisujejo kot "lahek, a dolg in primeren za tiste, ki so vajeni višine".

Samo še ena poceni potrošna dobrina
Jean-Marc Peillex, župan departmaja Saint-Gervais, se že dolgo jezi zaradi kaosa in množic na Mont Blancu. "Legendarni vzpon na Mont Blanc postaja primer vse cenejše potrošne dobrine," pravi. Le da gora ni nič bolj krotka kot pred desetletji. Avgusta je na njej pod plazom umrlo osem ljudi. Na lep avgustovski dan (avgusta, ko je vreme običajno najbolj stabilno, je pritisk na goro največji) proti vrhu odrine približno štiristo pogumnežev – skupaj navzgor lezejo bradati gorjani iz okoliških dolin in japonski turisti v novih bleščečih oblačilih. Nekateri so namesto na kolesarski izlet pač odšli na Mont Blanc. Črne pikice se počasi premikajo in hodijo mimo "smetišč". Polnijo jih plastenke, odeje za preživetje, dereze, ovitki čokolad ... Rumeni in rjavi madeži na snegu pričajo, da postavitev stranišč visoko na gori ni bila povsem uspešna.

Najtežja služba v Alpah
Prenočišča so poleti polno zasedena in oskrbniki koč se pritožujejo, da je to najtežja služba v Alpah, saj se pojavi preveč ljudi, ki nimajo rezervacije in zato prespijo na tleh. Zakon namreč pravi, da gorska zavetišča ne smejo zavrniti nikogar. Množice spravljajo ob pamet tudi vodnike – francoski so že pregovorno arogantni in celo lahkomiselni. In pravijo, da ne prenašajo ljudi, ki so se do tistega dne povzpeli samo na najbližji hrib. Takih namreč ni malo. Večina sicer prileze na vrh, kjer se slikajo z množico drugih, nato je na vrsti hiter spust in vsega je konec. Zadovoljni so le osvajalci, vsi drugi pa se držijo za glavo. In vedo, da bo gneča naslednje leto še večja.

9. 9. 2008