Vrhova s pogledom na višje vršace.
Dobre tri ure so minile od sončevega vzhoda, ko pripeljemo na Veliko planino in po zaprašeni cesti vozimo z Ušivca na planino Dol. Preko ceste skoči srna, ki smo jo zmotili v njenem spokoju in ko prispemo na planino, parkiramo ob le enem avtomobilu pred pašno ograjo.
Stopimo v pohodne čevlje, oprtamo nahrbtnike, odpremo in zapremo pašno ograjo in se podamo proti vzhodu po kolovozu ob pogledih na čredo goveda, ki muli travo in se napaja iz korita. Po nekaj stotih metrih stopimo na naslednji kolovoz, bolje rečene vlako, ki se vzpenja na naši levi in nas povede strmo skozi gozd v serpentinah. Nekajkrat prestopimo padla drevesa in visoko v gozdu končno le opazimo komaj vidno stezico. Zapustimo kolovoz in se vzpenjamo po stezici skozi gozd, ki nas popelje na greben, od koder se spustimo na drugo stran v nekakšno dolinico, po kateri se po dobri uri hoda povzpnemo vse do planine Rzenik. Na robu planine uzremo oddaljena poraščena pobočja Rzenika in Konja. Po visoki travi in robidju se rahlo vzpnemo na označeno stezico, ki gre mimo lične Mlakarjeve bajte z ograjenim mini vrtom. Nekoliko stran od bajte je prijetno počivališče pod drevesom s stolom za sedemdesetletnike in več, klopco in mizo ter samopostrežnim bifejem in tu naredimo daljši odmor za običajna opravila popotnikov. Pogostimo se s hrano in pijačo iz nahrbtnikov, dobro pretegnemo in spočijemo noge in se pogovorimo o poti, ki je še pred nami. Okoli nas je zapuščen pašnik in rastlinje in ruševje ga počasi zaraščata. Po počitku nadaljujemo hojo po označeni stezici, ki se vije med ruševjem in nas popelje mimo razcepa poti za Rzenik na višjeležeče pobočje. Ob stezi je nekaj gorskega cvetja pa tudi veliko in nekaj manjših kamnitih src ne uide hčerinemu pogledu. Ko stopimo na greben, smo skoraj na Konju, le še nekaj deset korakov in smo pri skrinjici in žigu na vrhu 1803 visokega Konja, kjer se greben prevesi na drugo stran in popotnika popelje na nižjeležeči prelaz Presedljaj. Smo na lepi razgledni točki nad dolino Kamniške Bele, kjer se nam odpre pogled na visoke vršace Kamniško-Savinjskih Alp in seveda na prepadno severno steno Rzenika, kjer je kamniti plaz odnesel dobro mero stene. Za Grintovcem oblak zakrije greben Kočne in še nekaj manjših oblakov prekine neskončno modrino neba. Veter prijetno pihlja in odganja vročino sonca. Hči se spusti po lesenem stopnišču na nižji greben in bližnjo vzpetino, medtem ko s sinom ostaneva pri počitku, in se nato vrne nazaj, da ovekovečimo s skupinsko fotografijo naš skupni napor.
S Konja gremo po poti vzpona do pričetka poti na Rzenik. Stopimo med ruševje in smo kmalu na strmem in razgibanem grebenu, ki prepadno pada nekaj sto metrov na drugo stran v dolino. Na grebenu raste gorsko cvetje, pogrešam pa planike, a tudi te pridejo še na vrsto. Ob grebenu so ozke in širše razpoke in napokana kamnina bo slej ko prej poletela v dolino, le kdaj ne ve nihče. Steza se nekajkrat približa in oddalji ostremu grebenu in nato le pridemo na 1833 m visoki in razgledni vrh Rzenika z manjšo planjavo, kjer nas pričakajo ponovno lepi razgledi na Kalški greben, Grintovec, Skuto, Brano, Planjavo, Veliko Zelenico in še na stotine vrhov, da niti ne pozabim na greben Zeleniških špic, kamor radi zaidejo plezalci.
Dobre volje se predamo lepotam gora in nekaj minut počijemo na vrhu in nato gremo z vrha med ruševje zahodnega grebena gore. Spustimo se na poraščeno pobočje po stezici, kjer imajo termiti svojo promenado, mi pa hitimo navzdol in dosežemo planino Rzenik. Upočasnimo korak, se velikokrat ustavimo, da naredimo številne fotografije cvetja, ki je preplavilo trato. Pravi cvetni raj, kjer zaigra srce ob pogledu na kamniško murko in tu je še ena in še druga, pa tretja. Kdo bi jih štel? Belo, rumeno, rdeče in modro se prepleta z zeleno barvo trave. Počakaj trenutek in uživaj v minutah, ki tako hite in šele nato gremo ponovno do klopi in stola, da spočijemo misli in noge.
S planine gremo po drugi poti. Spustimo se v strm gozd, se spuščamo in hodimo proti zahodu in globoko spodaj zakorakamo med vrtljivimi vratami pašne ograje na planino Dol. Srečamo trojico, pohodnika in gospodarja pastirske koče, od koder se sliši prepevanje petelina in kokodakanje kokoši. V bližini se pasejo konji, mi pa gremo proti vzhodu na izhodišče naše poti. Spotoma ujamemo utrip planine v objektiv fotoaparata. Še pogled nazaj na vrhove Mokrice, Košutne in Kompotele in že smo pri govedu, ki sedaj poležava in prežvekuje zaužito travo. Še nekaj korakov, prestop električnega pastirja in smo pri avtomobilu. Odpremo vsa vrata avtomobila, da peklenska vročina izpuhti, pospravimo pohodno opremo, zaužijemo še nekaj grižljajev in se odžejamo, nato pa sledi vžig motorja in vožnja po prašnem gorskem cestišču.