Vzpon na goro treh imen: Kopa, Poldnik, Picco di Mezzodi.
Vremenoslovci kasnijo z napovedjo za gorski svet in napoved namesto včeraj zvečer objavijo šele danes ob sedmi uri, ko se peljeva iz domovine v sosednjo deželo in pripeljeva k zgornjem Mangarskem jezeru, kjer parkirava ob pogledu na peti najvišji vrh Julijskih Alp.
Jutro je hladno, ko oprtava nahrbtnika in pričneva s hojo po makadamski cesti dokler ne prideva do križišča, kjer greva po poti 514 in 515, ki pripelje na prostran travnik Jezerske planine. Hodiva v senci po cesti, a ko pokuka sonce izza grebena Ponc, senca izgine in postane prijetno toplo.
Stopiva mimo bajt na slabšo cesto in šele po hčerinem opozorilu odvijem na pravo desno pot, ki naju popelje na manjšo jaso, kjer greva po stezici preko travnika v gozd. Pot se hitro vzpenja, prečiva prazen hudourniški graben in hodiva, hodiva strmo navzgor, se nekajkrat zasukava in prideva do sedla Colrotondo, kjer je razcep poti. Še preden nadaljujeva, greva malce navzgor do barake in razgledišča na Mangart s Travnikom in Plazjem ter na vrh Kopa. Predahneva, se spustiva nazaj na sedlo in greva po poti 515, ki se vije strmo navzgor skozi gozd, greva mimo še enega razgledišča, strmina ne popušča in gozd zamenja ruševje in melišče, kjer se odprejo pogledi na Karavanke in oba Mangarska jezera s Črnim vrhom. Pot gre večinoma ob melišču vse do sten gore, kjer gresta čeladi na najini glavi, nato poprimeva za skalo in se prosto povzpneva preko skalne prepreke, kjer je še nekaj sledi nekdanjega varovanja v skali. Na grebenu zastaneva, se ozreva na vrh Mangarta s Travnikom in Plazjem in na oba jezera globoko pod nama. Še se vzpenjava, prideva do razpotja s smernima tablama in časovnico, ki oznanja, da je do vrha še dvajset minut. Vzpenjava se sedaj po lahki poti vedno višje in višje, občudujeva gorsko cvetje in kot bi mignil sva pod in nato na vrhu 2063 m visoke Kope s prekrasnim razgledom na Rateške Ponce, Mangart in bližnje vrhove, medtem ko oblaki že kraljujejo na bolj oddaljenih visokih vršacih.
Lepo je vidna Mangarska dolina in oba jezera, pa nižji vrhovi Karnijskih Alp in Karavank. Sprehodiva se po vršnjem grebenu, narediva kopico fotografij, pri križu počijeva in se okrepčava ob gledanju oblakov, ki počasi pljujejo po nebu, zastirajo sonce in se kopičijo okoli visokega Mangarta. Veter prihaša hlad, tako da vročine ni, ko naposled pričneva spust z gore.
Greva po poti vzpona do stene, kjer je potreben dober oprijem skale, varen premik nog in iskanje optimalne smeri spusta. Nič ne hitiva, previdnost je na prvem mestu in varno prideva pod steno ter nadaljujeva spust do melišč in v gozd, kjer na primernem mestu v senci narediva odmor. Sledi strm spust do razgledišča, kjer vlada sopara in kjer ne ostaneva dolgo. Vrneva se na strmo pot, se previdno spustiva po zahtevnih predelih in se vrneva na sedlo Colrotondo ter nekaj časa preživiva nad sedlom v senci dreves. Sledi spust skozi gozd na jaso ter hoja preko travnika Jezerske planine do jezera, od koder se vrneva na izhodišče, kjer se tura po petih urah in štiridesestih minutah v dolžini 10,6 km z višinsko razliko 1168 m tudi konča.
Odpeljeva se nazaj v domovino in si ogledava še Zelence, saj bi bilo škoda le peljeti se mimo.