Borut Peršolja o knjigi Nikoli na vrh
Objava ni sponzorirana
Paolo Cognetti, prevod Jernej Šček:
Nikoli na vrh: himalajsko potovanje
UMco 2023: 129 strani, ISBN: 978-961-7136-55-5, cena: 19,90 €
Knjigo sem od založbe UMco dobil brezplačno – kot recenzijski izvod.
(Opozorilo: prispevek razkriva odlomke ali odločilne podrobnosti vsebine knjige. Številka v oklepaju je navedba strani v knjigi.)
Knjiga, za katero se zdi, da bi jo lahko zapisal kdorkoli, ki bi si med potovanjem zapisoval vtise v Moleskinovo črno beležko. Gre namreč za avtorjev potopis s poti po Dolpi, himalajski deželi na severozahodu Nepala, vzdolž Tibeta, ki jo je opravil jeseni leta 2017.
Okostje zgodbe je kronologija hoje, trekinga, dolgega več kot 300 kilometrov, z vzponi čez prelaze visoke nad 5000 metrov. A Mali Tibet ni zgolj neizprosna pokrajina ljudstev, ki pripadajo različnim religijam, političnim sistemom, spreminjajočim se mejam in odnosu do gora. Treking je zgodba odgovorov na vprašanja, ki jih poraja hodonosna glava: zakaj je ta pusta pokrajina tako prekleto lepa? Je sled divje živali v bližini tabora nekaj, kar me mora skrbeti? Mi je res bilo tega – mraza, napora, slabega počutja … – treba? Kaj me v življenju osrečuje in kaj me dela to, kar sem?
- Vedel sem, da v gorah hodimo sami, tudi ko smo v družbi, in vendar mi je odleglo, da si bom samoto delil s takšnimi sopotniki. (15)
- Odkar sem odšel živet v gore, me bolj kot vrhovi vlečejo doline in gorjani bolj kot gorniki. Greje me misel, da v visokih deželah biva eno samo veliko ljudstvo – kako romantična puhlica: prebivalci Alp že dolgo stanujemo v ogromnem evropskem megalopolisu oziroma v njegovem z gozdovi poraščenem predmestju. (20)
- Med počitkom sem pisal v beležnico, podobno njegovi, zvezek črne barve, prinešen od doma, trpežen, a dovolj mehak, da ga lahko zviješ v žepu. (28)
- Demoni nastavljajo ovire napornemu potovanju, ker želijo neučakano preizkusiti iskrenost romarjev in zavrniti negotove po srcu. (46)
- Kdor goro obkroži z nastavljenim desnim bokom, priznava vrednost osi vrtenja, postane del kolesja, vrtinčenja sveta. Gora je izvor sveta in izvir rek. (54)
Načeloma, ampak res zgolj principialno, bi tak zapis lahko napisal kdorkoli, ki bi šel na isti treking. A istega trekinga preprosto ni! Ker ni iste poti, ker ni istega napora in ni istega pogovora ob ognju. Cognetti je treking, ki se ga je udeležil kot glavni junak, napovedal že v knjigi Osem gora. In misel o potovanju, ki bi poetično razpletlo nakopičena življenjska vprašanja, razvijal v Divjem dečku. In zdaj smo tu, sredi naporne hoje, skromne oskrbe in intenzivnega doživljanja (sebe, drugih in sveta).
- Vsak gornik bo to razumel. (56)
- Čutil sem, da me sinje ovce, še več, vsa gora sprejema in priznava. (62)
- V Sheyu (eno izmed naselij v gorski dolini, opomba BP) je štirideset let minilo, kot bi trenil. Izumov in odkritij nobenih, nobene vojne, revolucije, mladinskega gibanja, nič razpadlih cesarstev in ideologij, tudi o glasbi in književnosti ne duha ne sluha: nič od tega, kar se mi je dotlej zgodilo, ni pustilo vidnega znamenja tam doli. (68)
- To so bili izmučeni, zaprašeni možje, osorni kakor vsakdo, ki dela z živino. (71–72)
- Seveda sem srečen! Saj nimam izbire! (77)
In kot se pogosto zgodi, so pokrajina, hoja, družba in srečevanja z domačini pozornost usmerili proč od nakopičenih vsakodnevnosti doma. V Katmanduju naključno kupljena knjiga Snežni leopard (1978), avtorja Petra Matthiessena, pa v Cognettiju naseli še vzporedno zgodbo o reinkarnaciji Matthiessena v podobi psa Kanjiroba, ki jih spremlja večji del poti. Ta mimobežnica, brez katere sicer knjiga ne bi niti najmanj izgubila na sporočilnosti, pa je dober ojačevalec zavedanja, da smo kot obiskovalci le gostje v tujem okolju. Ki se mu je treba scela prilagoditi, ga spoštovati in opazovati s čim manj miselne navlake.
- Veter je neviden, če nič ne plapola: zastavice delajo vidno, kar je nevidnega. (78)
- In tako je na pot krenilo dvaindvajset ljudi, petindvajset mul in psička. Oseminštirideseta v karavanski vrsti. (81)
- Na končnem klancu sem uspel celo uživati v bitju svojega srca, pljučnem prečrpavanju zraka, brez predstave o tem, kakšna pokrajina se izrisuje pred nami. Zgodilo se je v trenutku: poslednji koraki vzpona, molilne krpe, potem pa na stežaj odprt pogled nad visokogorsko puščo. (82)
- Dolin in vonja po smrti sem imel vrh glave, hlepel sem samo po visokogorju. (101)
- Nicola je s palico na ledeni površini naslikal leoparda, volka in vrano. V nekaj potezah, bil je nadarjen s preprostostjo. Podob ni izbiral naključno: živalski trojec nas je združeval, izvor skupnega prijateljstva in popotovanja. (107)
Knjiga, sprva enodnevnica, saj jo je glede na dolžino in tekočo berljivost moč prebrati na dušek, po branju hitro postane neločljiva spremljevalka bralca/bralke. Lastnik/lastnica ji je dolžan/na zagotoviti stalno mesto na domači knjižni polici in jo izposoditi res le izbranemu prijateljskemu krogu. Saj to je knjiga o prijateljstvu – Paola, Nicola in Remigia.
* * *
Od redakcijskih zatikov (mestoma se brano besedilo zatakne tudi ob nevsakdanjem, recimo temu simpatičnem, prevajalčevem zamejskem besednem zakladu) omenimo le dva:
Om Mani Padme Hum, verjetno najbolj znana mantra budizma, je v besedilu omenjena večkrat na različnih mestih, a vsaj enkrat verjetno zatipkana: Om Pani Padme Hum (32), Om Mani Padme Hum (66). Iz obsežne herojske odpravarske literature smo že desetletja navajeni njenega slovenskega prevoda kot »pozdravljena skrivnost v lotosovem cvetu.« Živalski del članske odprave – njih petindvajset – je enkrat poimenovan kot osli (22), drugič pa kot mule (81).