Med Grintovci
Ljudje, ki živijo pod gorami, so z njimi drugače povezani, kot tisti, ki gore opazujejo le od daleč. Za gorjane je ta svet del njihovega bivalnega okolja. V gore zahajajo kot pastirji s čredami, gozdarji, lovci, nabiralci, iskalci rude in ne na zadnje pa tudi k božji službi. Zato so planine v zavesti gorjanov predvsem zaradi praktičnih koristi. Za turiste pa so gorjani le bežen vtis, ki ga dobijo, ko se peljejo mimo njihovih bivališč, da se začne čim višje ...
Izreden kontrast ravnega in strmega. S turistovega stališča gre pri strmem za igrišče za plezalce, na ravnem za nogometaše. Praktično stališče pa je, kako lepi poletni pašniki so tu in zadaj pod robom še ena kotanja, Petkove njive.
Človek si oblikuje začasni bivalni prostor po svojem hotenju in potrebah. Potrebe in zapletena situacija v tem primeru z arhitekturnim izročilom nimajo pravega smisla. Pristno okolje, ki je še nekaj desetletij nazaj omogočalo celoletno odprtost koče na Korošici, je izginilo že pred požarom. S časom drugačne izražene človekove življenjske potrebe, ki so jim vtisnile pečat družbene in ekonomske razmere, razvitost materialnega, hitrega in neduhovnega sveta, se (po)kažejo tu.
Realne rešitve stanovanjske gradnje se vse bolj usmerjajo k montažnim gradnjam. Za planinski svet bi bile (tipske, lesene) montažne hiše rešitev. Le zakaj ne pride nobena pobuda, ker se sedaj, po toliko letih vidi, da pa res sploh ne potrebujemo gorskih hotelov. Morda bo novi lastnik skromen!
Po drugi strani pa, ko človek med kontejnerji odpre zmrzovalnik in je v njem polno, ob njem pa skoraj prazno, postane jasno, da gorsko okolje zahteva moč, odločno voljo, jasne cilje.
Bivak z Velikih Podov je, ob zamenjavi za nekajkrat večje zavetišče, kot nekakšen artefakt neslavno obtičal v Kamniški Bistrici. V muzejskem Kamniku pa res nočejo še planinskega muzeja, da bi ga tam razstavili kot dodatno turistično ponudbo - za prenočevanje. Prevozni bivak so tako po nekaj letih v KB prepeljali znova med gore in sedaj neprivezan stoji na Korošici, v družbi kontejnerjev na vzhodnem delu Grintovcev. Šankovsko urejevanje zadev pa gotovo sodi za šank, čeprav je to le izhod v sili in 
sedaj edina odprta "kišta" za slučaj nuje.
Še preden odprem vrata bivaka, se Menih zareži. Podraži, če se še spomnim, kako smo s Kokrskega nesli vrata in okvir, ki so jih izdelali fantje iz Alprema. Vrata na bivaku so bila nekaj let dobesedno stolčena in po nekaj poskusih mi je le uspelo, da sem jih na postaji prepričal, da moramo zadevo popravit. Francija in Janeza, ki sta bila tedaj zraven, že ni več. Vrata se pa še vedno dobro odpirajo.
Drugo srce v Grintovcih s(m)o opazili pri jezeru, ki toči vodo. Vodotočnik z idilično hišico je umetno (pri)vzdignjeno jezerce. Dobro založene skale, zatrpane z glino in prstjo držijo gladino dobrega pol metra višjo. Če pogledamo 
plitkost, bi bila brez tega posega površina jezerca precej manjša.
Če govorimo o besedi ali o planoti, ima Veža ob sebi Vežico, Podvežak in Podvežo. Kje pa je Vežak? Nekateri so to besedo iskali po nemškem poimenovanju Näschi in bi naj stal na meji, na razvodju. Gorski in planinski sklopi so pogosto tudi meje, ki jih mora človek imeti, da lahko deluje. Pogosto pa se meje v širšem pomenu izgubijo in jih je na novo treba iskati. Razmeroma nedotaknjeno okolje je pravi biser, ker kot hranilnik deluje dolgoročno in omogoča življenje. Tu je tista meja, ki jo je treba na vsak način ubraniti pred neodgovornimi veleposestniki in velepodjetniki, pred denarjem, ki se vali iz hranilnikov združbe.