Večer – Jože Praprotnik: Po planinarjenju se človeku prileže kak dan lahkotnejše hoje
Večer, četrtek, 12. julija 2007
Narava, gore in ljudje
Koseška korita, divjina pod Krnom
Po planinarjenju se človeku, še posebno, če ga že malo dajejo leta, prileže kak dan lahkotnejše hoje
In če nas pot zanese v Drežnico in na njeno slikovito razgibano krnsko pogorje, na vrhove, Krn, Krnčica, Krasji vrh, Polovnik, ali slikovite planine z muzeji na prostem iz prve svetovne vojne, si le vzemimo še kak dan ali dva za sprostitev. V Drežnici si lahko ogledamo izjemno zanimivo in bogato zasebno zbirko predmetov iz te nore vojne vihre, ki jih je dolga leta zavzeto zbiral Mirko Kurinčič, v dolino, se pravi v Kobarid, se lahko odpravimo prav sproščeno skozi prijetno vasico Magozd ter naprej polagoma navzdol mimo znamenitega slapa Kozjak, veliko napako pa bi naredili, če se ne bi podali na ogled Koseških korit in korit Ročice.
Avto, če smo se z njim samo zaradi korit pripeljali sem gor, pustimo v Drežnici, ker skozi divjino vodi krožna pot, treba pa je imeti dobro obutev in v rokah pohodne palice. Do vasice Koseč, bolj znane po tem, da jo je vrsto let ogrožal zemeljski plaz, vodi lepa cesta, ki se ovija preko planotaste krajine lepih cvetočih travnikov. Čez slabe pol ure smo v vasici, kjer zavijemo desno in navzdol do cerkvice sv. Justa, ki spada med najstarejše sakralne spomenike v Posočju. Pod cerkvico zavije steza desno prek mostička v gozd, potem pa levo in polagoma navzdol vse do potoka Stopnika ter spet ob tem, tudi po brveh preko njega ter ob njegovih slapovih vedno nižje. Od zadnjega slapu, kjer se Stopnik požene v korito Ročice, se vrnemo kakšnih sto korakov nazaj, potem pa preko brvi levo in preko Stopnika, kmalu zatem pa ostro navzdol prav v korito enega od pritokov, ki ustvarja divjo skalnato tesen. Potok je tu skopal visok kanjonček, širok le nekaj metrov. Preko skal prečkamo ta potok, potem pa se s pomočjo jeklenic povzpnemo na desni breg manjše rečice Ročice, ki se prebija navzdol skozi tesen in svoja korita. Pot se drži desnega roba, a precej nad rečico. Kmalu pridemo do urejenega prostora z energetskimi točkami, kjer lahko posedimo v miru, kjer slišimo le šumenje rečice in nemara vetra, ki se zganja v bukovje. Ko gremo naprej, nas pot vodi vedno višje nad kanjonom, dokler ne zavije desno in nas v kratkih okljukih ne pripelje na rob z bukovjem poraslega pobočja. Pred nami je le še nekaj sto metrov gozdnate kotlje, potem pa nas steza v desno in rahlo navzgor vodi proč od Ročice in na trate med Drežnico in Kosečem, kjer je eden najlepših pogledov na Drežnico s cerkvijo in s Polovnikom v ozadju. Potem smo kmalu tudi na cesti, od koder je le še kakšnih deset minut do Drežnice. Za res počasen ogled te naravne znamenitosti s krajšimi postanki vred bomo potrebovali slabe tri ure.
JOŽE PRAPROTNIK