Večer, 08.07.04, Narava, gore in ljudje - Lidija Jež: Kraljestvo nad Trnovskim gozdom - Ob dobri vidljivosti se odpre pogled celo ...
Mali Golak najvišji vrh med Golaki
Kot sredi sveta
Kraljestvo nad Trnovskim gozdom - Ob dobri vidljivosti se odpre pogled celo na Mont Blanc
Nenavadno je, da je Mali Golak najvišji vrh med Golaki, ki kraljujejo nad Trnovskim gozdom; s 1495 metri nadmorske višine je Mali Golak višji od Srednjega in Visokega, seveda pa je ta vrh tudi najbolj obiskan. Ne le zaradi višine, tudi razgled je od tu zares vseobsegajoč.
Pot na to goro je enostavna in lepa; Ajdovščina je naša prva orientacija; od tu se peljemo naprej do vasi Predmeja in naprej po dobro urejeni in varni gozdni cesti do prvega večjega parkirnega prostora. Od tu je do Iztokove koče le slabih deset minut hoda, naprej na vrh pa še slabo uro. Pot je dobro označena, med skalami skozi gozd pa se vije precej nepričakovano gor in dol, levo in desno vse do vrha, ki je porasel z rušjem. Orientacijska tabla pove, kaj vse se vidi z Malega Golaka, ki ob dobri vidljivosti odpre pogled celo na Maunt Blanck; nam so visoki oblaki zakrivali pot tja daleč, se je pa pred nami svetilo morje s Piranskim zalivom, da smo jasno razbrali, koliko ladij je tam. Pogled z daljnogledom je segel do Benetk in daleč v notranjost, na drugi strani so se svetile Kamniške Alpe s Kočno in Grintovcem, višje gori je bil dobro viden Stol. Julijske Alpe so kot na dlani, toda Triglav je bil tokrat v oblakih. In še na druge predele Slovenije nam je ušel pogled: Porezen, Ratitovec, Blegoš, desno Vremščica, Javorniki, Snežnik; skratka, kamor je seglo oko, se je svetil kakšen znan hrib, za nagrado pa smo videli še morje. Kako lep je ta naš svet, človek vzklikne ob takem razkošju! Toda vrh je majhen, ljudi, ki bi ga radi obiskali, pa kar precej. Zato se odpravimo nazaj v Iztokovo kočo (1260 m), ki jo letos oskrbuje dober alpinist in predan planinec Matjaž Waseinger. Cela njegova družina je predana planinstvu, za ženo pa je Matjaž dejal, da je ena najboljših v Koča je odprta celo leto, le ob ponedeljkih ne. Pozimi hodijo mimo turni smučarji in tekači, v sezoni pa je seveda še bolj živo. Matjaž kuha sam, najpogosteje ponudi joto in golaž, pri katerih je že kar specialist, tudi kava je tu še posebno dobra. Koča je vzorno urejena in vsa v cvetju; Matjaž se je pritoževal čez letošnje vreme in hlad, ki zavira cvetenje njegovih rožic. Iztokova koča je prijeten dom tudi mucku Jacku, ki se je moral že kot majhen naučiti, da lisice niso prišle k njemu zaradi družbe, je prenovljena in razširjena, 40 ležišč pa omogoča letovanje tudi večjim skupinam. Okolje je prijetno, oskrbnik pozoren in poln izkušenj. Marsikaj pove, svetuje, pojasni. daleč od Otlice, ki je ob poti na Golake, je okno v veliki skali, ki odpre pogled na dolino in Kras. Res nekaj lepega in posebnega, svetuje Matjaž in pove eno od legend, povezano s tem skalnim oknom. Naredil ga je kozorog, ki so mu ljudje obesili težak tovor, da bo ga nesel v dolino. Ko se je pri tovoru strgala ena naramnica, je z rogom dregnil v skalo in naredilo se je okno, skozi katerega je kozorog lahko poslal tovor v dolino. Matjaževe informacije so dragocene za planince, ki ne poznajo teh krajev in njihovih skrivnosti. Vedno znova zapove, da se je treba držati markiranih poti, ker človek v tem gozdu hitro kam zaide. Priporočal nam je tudi obisk Ledenice; od koče do jame je slaba ura hoda, dostop pa je možen tudi po cesti.
Led so vozili tudi v Egipt
Ledenica je jama na Goriškem, ki ima vedno dovolj snega in dovolj ledu, do nje pa vodi dobra cesta. Od parkirišča pod Iztokovo kočo smo se odpeljali skozi gozd proti Lokvam, kjer je na vidnem mestu oznaka za cesto do Ledenice. Po njej so nekoč vozili cele plohe ledu, ki so jih izklesali v jami; led pa so prodajali v Trst, Benetke in celo v Egipt. Za domačine je bila Ledenica tako zlata jama. Nahaja se v naravnem rezervatu Paradana, značilna pa je tudi po botanični posebnosti, saj je v njej vegetacijski obrat; to, kar sicer raste na najvišjih vrhovih, tu raste na dnu te jame. Pravzaprav gre za tri jame, od teh je največja dolga 1550 metrov, globoka pa 385 metrov. Vidni so še ostanki nekdanje žičnice, s katero so dvigovali ledene plohe, žal pa se niso obdržale ostale tehnične naprave, s katerimi so si kopači ledu pomagali pri svojem delu. Le dobrih pet minut je od parkirnega mesta do vhoda v jamo. Pot je zavarovana, do začetka jame pa peljejo tudi stopnice. Nenadna meja med toplim in hladnim predelom nas opozori, da gre zares. Kot bi odsekal, nas je zajel mraz in kmalu smo bili že pri večnem snegu. Jama nas je vabila globlje, toda žična ograja onemogoča avanturistične pohode k ledu. Pot nazaj nas preseneti, saj toplotni udar doživimo mnogo težje, kot smo udar mraza, ko smo se spuščali proti jami. Upočasnimo korak in se čudimo, kako vroče je kar naenkrat, kako težko dihamo, kako težko občutimo to veliko temperaturno razliko. In vse to se zgodi na točno določeni meji - korak nazaj je mraz, korak naprej pa strahotna toplota. Odpočijemo se na kraju z informacijsko tablo, ki pojasnjuje značilnosti in zgodovino tega območja in nato smo pripravljeni za pot naprej. Odpeljemo se proti Lokvam in nato skozi lepe goriške vasi proti Novi Gorici, kjer si privoščimo pršut in teran - za začetek. Pohajkovanje po Trnovskem gozdu nas je zlakotilo, hkrati pa nas nahranilo z obilo lepe narave in zanimivosti, ki burijo domišljijo.
Lidija Jež