Andrej Zupanc: Z objavo zahvalnega pisma se želim pokloniti svojemu dedku Viliju in njegovi ljubezni do gora.
Ljubitelj gora in narave, dolgoletni član planinskega društva Matica, strastni fotograf, popotnik, poliglot, človek mnogoterih znanj in odlik. Vse to in še več je bil Vilijem Zupanc, moj dedek.
Nadvse rad je imel slovenske gore, a odpravljal se je tudi v druge alpske dežele. Večkrat je odšel tudi v Dolomite, kjer je nekoč doživel nevarno dogodivščino o kateri mi je že pred leti govoril. Med pregledovanjem njegovih starih fotografij in zapiskov sem naletel na pismo, katero je po vsej verjetnosti poslal na Radio Slovenija, v njem pa opisuje ravno to dogodivščino.
Zahvalno pismo
Takole piše: "Uredništvu oddaje Četrtkov večer slovenskih pesmi in napevov Iz oddaj Radia Slovenije sem izvedel, da je vaša oddaja Četrtkov večer slovenskih pesmi in napevov praznovala 40-letnico. Vaše oddaje sem spremljal od vašega početka in sem prepričan, da so bile in verjetno še vedno so najbolj poslušane oddaje našega radia in tudi najbolj priljubljene ne le doma, temveč tudi preko naših meja. Sprejmite moje iskrene čestitke ob tej pomembni obletnici, hkrati pa tudi mojo zahvalo. Namreč prav eni od vaših oddaj se moram zahvaliti, da sem danes živ in zdrav, kakor se to čudno sliši.
Da bi se o tem prepričali, skušajte prisluhniti tej moji pripovedi o tem, kako me je pred sedemindvajsetimi leti prav vaša oddaja rešila iz mučnega in brezizhodnega položaja.
Bilo je meseca julija leta 1967, ko sem se odpravil na popotovanje po Italiji brez nekega določenega cilja. Potem ko sem si malo pobližje ogledal nekatera večja mesta gornjega Jadrana, sem se napotil proti Zgornjem Poadižju in se za nekaj dni nastanil v Bolzanu in od tam napravil nekaj krajših izletov v okolico. Od teh je bil najmikavnejši na povprečno 1200 m visoko planino
Soprabolzano, kamor vodi lepa cesta, pa tudi gondolska žičnica. Nekoč je vodila tja gori zobata železnica neposredno izpred kolodvora. Od nje pa je ostalo le še okrog deset kilometrov tramvajske proge vrh planine s čudovitim razgledom na pogorja Dolomitov, predvsem na Catinaccio (Rosengarten) in Latemar. Pogled na te gore me je tako pritegnil, da sem se že naslednjega dne popeljal z avtobusom prav v osrčje Catinaccia, na 2240 metrov visoki prelaz Sella, od koder je izhodišče na številne vrhove zahodnih in osrednjih Dolomitov. Imel sem na sebi le navadno poletno obleko in nizke čevlje, saj nisem imel namena obiskati vrhov, temveč se le malo razgledati po okolici in prespati v enem od planinskih domov na tem prelazu oziroma njegovi bližini. Zgodilo pa se je drugače.
Ko gre vse narobe
Ko sem na prelazu izstopil, sem si želel naprej rezervirati prenočišče v tamkajšnjem domu, vendar je bilo vse zasedeno. Zato sem se vzpel na dvesto metrov višji vrh Col Rodinella, kjer prav tako ni bilo nič s prenočiščem, kar pa me ni preveč motilo, saj je bil lep sončen dan, ura pa je bila šele enajst, ko sem se odpravil na pot s prelaza Sella. Na vrhu Rodinelle sem užival v razgledu po vrhovih Marmolade, Piz Boeja ter Catinaccia, spodaj, tisoč metrov nižje pa so se v soncu bleščale hiše mesteca Canazei. Iz doline se je slišalo zvonjenje.
Napotil sem se kakšnih sto metrov navzdol, potem pa sledil poti, ki je vijugala skoraj v isti višini nad dolino Duron, pod vznožje nad tri tisoč metrov visokega Sasso Lunga (Plattkofel). Kljub višini 2300 metrov so med zelenimi pašniki in ruševjem stala posamezna drevesa, na enem pa je bil nalepljen letak, ki je vabil na obisk ravnokar obnovljene koče na prelazu Passo Principe (2601 m) pod vrhom 3007 metrov visokega Catinaccia d' Antermoia.
Šel sem mimo dveh koč, kjer pa tudi ni bilo nič s prenočiščem. Ker je še vedno sijalo sonce in je bila ura šele štiri, ko sem šel mimo poslednje koče, nisem bil prav nič zaskrbljen. Bil sem na višini okrog 2400 metrov, pot se je obrnila proti jugu in se jela vzpenjati navzgor in računal sem s tem, da bom tekom ene ure na prelazu, do katerega me je ločilo le dvesto metrov višinske razlike. Tam naj bi tudi stala koča, do katere sem bil namenjen.
Še vedno je sijalo sonce, vendar so se jeli zbirati oblaki nad vrhovi Marmolade, kar ni obetalo nič dobrega. Spomnil sem se, kako me je dve leti prej zajela nevihta v vzhodnih Dolomitih nad jezerom Misurina in sem komaj prispel do varnega zavetja pod Tremi Cinami. Še vedno pa sem bil dobro razpoložen, misleč, da do cilja ne more biti več kot ena ura. Minili pa sta dve in stal sem na vrhu prelaza, kjer sem na neki skali razbral napis Passo Molignon, 2601 m. Torej točno
na isti višini, kot naj bi stala koča, kamor sem bil namenjen. Tu se je odcepila na levo pot strmo navzgor po steni, skoraj navpično. Pot pa je bila tako strma, da sem le s težavo tvegal pot v neznano, saj nisem bil ustrezno opremljen. Ura je bila šest. Bil sem tako zaposlen z opazovanjem markacij na komaj še spoznavni stezi, da nisem niti opazil, kako so se medtem razširili oblaki nad Marmolado in jo povsem prekrili.
Glasovi iz megle
Uro kasneje se je stemnilo. Zaradi gostih oblakov je postalo nebo skoraj črno in zaradi megle sem komaj sledil stezi, ki je vodila skozi skalovja in posamezna snežišča. Včasih se mi je udiralo do kolen in moji nizki čevlji so ostajali v snegu, zato sem jih moral sezuti. Čeprav je bilo poletje in ura ne še tako pozna, se je povsem znočilo in moral sem z nogami otipavati pot, saj je bila nevarnost zgrešiti jo, ko sem taval v popolnoma neznanem pogorju med strmimi stenami in prepadi. Začelo je deževati in potem še snežiti. Položaj je postal resen. Prenočiti na prostem mi ni kazalo, saj sem bil ves premočen, zavetja pa nikjer, in moral sem naprej, s tem pa tvegati nevarnosti prepadnih sten.
V tem brezupnem položaju je prišla rešitev, in sicer od tam, od koder sem se je najmanj nadejal. Med pišem vetra in sneženjem sem zaslišal iz daljave glasove, ki so bili na las podobni glasu kukavice. Podvomil sem, ali prav slišim. Ponoči in na tej višini naj bi se oglašala kukavica? Nadaljeval sem v smeri, od koder so prihajali glasovi, ki so postajali vse jasnejši in se pojavljali v enakih razmakih. Kmalu se je iz megle pokazal medel žarek svetlobe in kmalu sem lahko razbral, da prihajajo izza priprtih vrat. Končno sem prispel na cilj, kajti skozi vrata sta prihajala svetloba in pa glas kukavice. Dejansko sem torej prišel v kočo na prelazu Passo Principe. Zanimalo me je sedaj, katera italijanska postaja ima ljubljanski podoben signal, kajti nisem si mogel misliti, da seže območje naše celo sem gor, v zahodne Dolomite. Zato sem bil tem bolj presenečen, ko se je zaslišal znani glas ljubljanskega napovedovalca – danes se njegovega imena ne spomnim več – ki je oznanil, da je ura osem in da začenjajo oddajo Četrtkov večer slovenskih pesmi in napevov.
Nepričakovana ljubitelja slovenske narodne glasbe
Vstopil sem v kočo, ki je bila v primerjavi s prejšnjimi, ki sem jih videl ob početku svoje poti, precej manjša in skromna. V njej je bil oskrbnik s svojo ženo. Oba sta bila že priletna in sta govorila italijansko. Domnevam pa, da sta bila Ladina, saj v tem delu Dolomitov prebivajo kot avtohtono ljudstvo Ladini, Nemci in Italijani so prišli kasneje. Čudila sta se, da prihajam tako pozno in to iz smeri, od koder prihajajo le redki. Prava pot vodi semkaj namreč neposredno iz doline.
Napravil sem se nevednega in vprašal, od kod prihajajo glasovi iz majhnega tranzistorja, ki sta ga imela v kuhinji, pa mi je oskrbnik odvrnil, da je to njuna najljubša oddaja, ki jo poslušata vsak četrtek zvečer. Ni sicer vedel za Ljubljano, dodal pa je, da zvene napevi tako domače in prijetno, da jo imata kar za svojo in jo poslušata tudi takrat, ko sta v dolini.
Najprej sem se sezul in slekel mokro obleko s perilom vred in se oblekel v pižamo, ki sem jo imel na srečo v nepremočljivi torbi, in si nato privoščil pošteno večerjo. V kuhinji je bilo toplo, zunaj pa je bila temperatura komaj malenkost nad ničlo. V sobi, kjer sem prenočeval povsem sam, saj razen mene ni bilo nobenega obiskovalca, me je kar malo zeblo.
Ko sem se zjutraj zbudil, je bila še vedno gosta megla. Ogledal sem si kočo in okolico in šele tedaj spoznal, po kakšni nevarni poti sem hodil prejšnji večer. Za kočo, ki je bila tesno naslonjena ob steno najvišjega vrha pogorja, je bilo komaj dosti prostora, pot pa je vodila nekoliko nižje in se strmo spuščala. Če ne bi bilo oddaje ljubljanskega radia, bi se oskrbnika verjetno že odpravila spat in vrata bi bila zaprta, v temi pa bi bil kočo prav gotovo zgrešil. Nemogoče bi bilo v temi, ko nisem videl roke pred seboj, slediti poti po strmi steni navzdol. Zelo nepremišljeno sem ravnal, ko sem se neopremljen podal na tako nevarno pot po povsem neznanem pogorju. Izključno božji previdnosti in ljubljanskemu radiu se imam torej zahvaliti, da sem jo takrat tako dobro odnesel."
Vilijem Zupanc