Idrijske Novice - Tinka Gantar: Kako izkoristiti sončne dni.
Na Lašček bi šla, se je spomnila sestra, tisti konec mi je popolnoma neznan. Počakala sem jo na železniški postaji na Mostu na Soči in takoj sva nadaljevali po ozki, zdaj že asfaltirani cesti proti Vratom in Čepovanu. Cesta je drzno speljana po strmem pobočju nad Idrijco. Vasi ob zeleni reki, ki se vije po dolini, Bačo pri Modreju, Idrijo pri Bači, Slap ob Idrijci, gledava skoraj kot iz letala. Nasproti, čez dolino, se strmo, vendar ne tako drzno, vzpenja cesta skozi Roče na Šentviško planoto. Tu, v Ročah, je zadnji dom Cirila Kosmača. Stegujeva vratova, da bi s pogledom objeli njegovo rojstno hišo ob Idrijci, a do tja ne seže pogled.
So pa mojstri Italijani za ceste, se strinjava, ko si oddahneva od tesnih srečanj, a pozneje izveva, da so cesto med 1. svetovno vojno gradili avstro-ogrski vojaki, imenovali so jo Borojevićeva. Njim je tudi posvečen kamniti spomenik z železnim križem, postavljen v zaselku Vrata na odcepu poti v Grudnico. Prelep je ta Čepovanski dol. Cesta vijuga med redkimi hišami, na obeh straneh pašniki ali senožeti, ki jih obkrožajo bukovo-smrekovi gozdovi. Prijetno toplo sončece je ven privabilo ljudi, ki prijazno pomahajo v pozdrav. »A se poznate?« je začudena sestra. »Zdaj se,« jim tudi sama veselo odzdravljam. V Čepovanu se vzdigneva proti Lokovcu, točneje, Srednjemu Lokovcu, kajti poleg njega sta še Dolenji in Gorenji. Pravijo, da je Lokovec najdaljša slovenska vas, 3 ure dolga. Področje so naselili šele v 17. stoletju, še več pa v času kmečkih uporov, 
stoletje kasneje, ko so se sem pred preganjanjem umaknili puntarji.
»Imeli smo šolo, župnika in gostilno, zdaj nimamo nič« je potožila domačinka. «Včasih nas je bilo polno, zdaj je skoraj več hiš kot prebivalcev. V najboljših časih je tu delalo več kot sto kovačev, zdaj sta le še dva. Svedre pa cveke (žeblje) so kovali in vse orodje, ki je bilo potrebno za delo na polju in v gozdu. Daleč naokoli je pa še sedaj znan naš fouč, (zložljiv nožič).« 
Se vidi na kovani ograji okrog pokopališča in velikem križu sredi njega, da so mojstri ti kovači. Pred cerkvijo sv. Petra in Pavla (iz leta 1800) sva začeli s hojo. Mimo župnišča, v katerem je Mali muzej kovaštva in razstava Pastir iz Lokovca, o delu domačina Metoda Piriha, koprskega škofa, so vodile oznake (belordeča Knafelčeva markacija) in obljubljale, da bova do vrha rabili manj kot dve uri. Kot da so pot pravkar na novo označili. Čeprav se vije okrog globeli, vrtač, čez pašnike, pokošene in nepokošene, skozi kamnit gozd, ni bojazni, da bi se izgubili. Če pa ne bi bilo tako skrbno markirano, bi se pa z lahkoto, kajti poti je veliko. Skozi zaselek Novo mesto sva šli, ob poti so samevale bolj ali manj podrte domačije, s kamni obrobljene vrtače in travniki so veliko povedali o boju teh ljudi s skopo naravo ter o njihovi pridnosti. Suho listje, na debelo postlano po stezi, je šumelo pod nogami, v kakšni senci je ostalo nekaj snega, sonce je pobliskovalo med bukovimi debli, ljubi mir je bil vse naokrog. A ne na vrhu Laščka (1071 m), najvišjem vrhu Banjške planote. Lašček je kralj nad Lokovcem in Ivanc je njegov prvi dvorjan, pravi Rafko Terpin v svoji knjigi Klanec do doma.
No, in tega dvorjana sva imeli čast spoznati na vrhu. Prijazno nama je pokazal Sveto in Staro goro, da se vidijo celo ladje na morju, če je pravo vreme sva mu verjeli na besedo. Tiste bele gore pa so Dolomiti, Matajurja in Kolovrata pa ne bom predstavljal - po njegovem ju mora vsak prepoznati. Kaninska skupina, dolgo belo pobočje Krna, celo zaobljeni vrh Mangrta in naostreni Jalovec sta se belila na obzorju. 
Triglav je, najvišji, resno gledal čez ljube gore nad planino Razor. Od Bogatina pa tja do Soriške planine so se svetile v snegu, pred njimi pa Blegoš le s pobeljeno plešo in z belo obrobo polepšan Porezen, temna Kojca brez snega je poudarjala to zimsko sliko. Tu na vrhu pa kot da čutimo blage južne sape. Na Banjšicah premorejo tudi jezero – akumulacijo Avče. Med ogledovanjem in prepoznavanjem gora se je vrh napolnil, predvsem z domačini. Voščila za srečno novo leto so se kar vrstila. Počutili sva se kot vsiljivki, ki sta po pomoti vstopili v hišo, med družino.
Bo treba iti, do vlaka priti, naju je priganjala ura. Za nazaj sva vzeli drugo pot, mimo Šarmuskega brezna in skozi Raštelo, še prej sva pa šli malo s poti, pogledat Ivanca. Mogočen je, kamnit, na novo zgrajen, kar malo prelep, a pogled izpred hiše na Vojskarsko planoto, ta se ni spremenil. Prav tak je še, kot pred desetletji preden je domačija pogorela.
V teh krajih je živo kačarsko izročilo, ki ga je ohranil Pavel Medvešček, dokumentarec o kačjih glavah smo videli na televiziji. Ponovno bo treba priti, si vzeti čas in prehoditi še katero od številnih poti na tej kamniti planoti. Lokovec sploh ni daleč stran od naše idrijske kotline – skoraj sosedi smo. Ste že bili tam?
Tinka Gantar