Delo, 17.03.05 - Peter Frantar, Jože Uhan: Posledica podnebnih sprememb?
ZNANOST
Posledica podnebnih sprememb?
»Ledeno« opozorilo Bohinjskega jezera
Mnogo jezer in rek na severni zemeljski polobli zdaj oledeni več kakor teden dni pozneje (8,7 dneva) ter se odtali za skoraj deset dni prej (9,8 dneva), kakor je bilo to pred sto petdesetimi leti.
To je ugotovila mednarodna skupina raziskovalcev, ki je več let preučevala pojav ledu na izbranih jezerih in rekah severne poloble kot temperaturnega kazalca globalnega segrevanja. Poleg podatkov o meritvah in opazovanjih so zbrali in obdelali tudi vrsto zgodovinskih pisnih virov, vključno s časopisnimi opisi, starimi poročili prodajalcev kož in lastnikov ladij ter zapisi o verskih obredih izpred sto in več let itd. Iz te množice zelo različnih virov so izluščili vsakoletne datume oledenitev in odtalitev številnih jezer in rek na treh celinah severne poloble vse od leta 1846.
Kaj pa Bohinjsko jezero?
In kako je z ledom na slovenskih jezerih? Poglejmo, kako je bilo z njim nekoč in kako je z njim danes na Bohinjskem jezeru, našem največjem naravnem stalnem jezeru.
Bohinjsko jezero je izrazito pretočno. Njegov glavni površinski dotok je Savica, dobra tretjina vode pa priteka vanj skozi kraške izvire pod gladino ob severni obali. Povprečni pretok ob iztoku na vodomerni postaji Sv. Janez je 8,34 m³/s. Kljub kraškemu značaju zaledja lahko jezero naraste presenetljivo hitro. Med najnižjo in najvišjo zabeleženo gladino je kar 390 centimetrov.
Domačini se spominjajo, da je bilo nekoč zimsko obdobje z debelo ledeno ploščo daljše. Včasih so prek zaledenelega jezera vodile bližnjice za spravljanje lesa iz bohinjskih gozdov. Še je v spominu žalostni dogodek, ko se je na južnem delu prelomil led in sta utonila cerkovnik pri Sv. Duhu in njegov sin. Geograf in potopisec Rudolf Badjura slikovito opisuje »nenavadne, jeklene, zamolkle, tresoče ter zategnjene« zvoke ob lomljenju debele ledene plošče na Bohinjskem jezeru, ko je bilo vse skupaj še najbolj podobno »tulečemu gromu«.
Na Agenciji RS za okolje pa so poleg podatkov o opazovanju ledu arhivirani podatki o stanju gladine in temperature zgornjega sloja vode Bohinjskega jezera. Na vodomerni postaji pri cerkvici Sv. Duha se te meritve in opazovanja opravljajo že od leta 1919.
Analize podatkov o temperaturi jezerske vode po pričakovanju pokažejo zakasneli odziv temperature jezerske vode na radiacijo in temperaturo zraka. Povprečno najvišje in najnižje temperature zraka so približno en mesec po solsticijih (poletnem in zimskem obratu sonca), pri vodi pa znaša zakasnitev dva meseca. Najtoplejša je jezerska voda avgusta, najhladnejša pa februarja. Analiza temperaturne razlike med primerjalnim dolgoletnim povprečjem 1961–90 in obdobjem po letu 1991 kaže večji dvig povprečnih mesečnih temperatur vode med januarjem in septembrom (od 0,6 ºC do 1,5 ºC), medtem ko je oktobra, novembra in decembra razlika zelo majhna (od 0,1 ºC do 0,3 ºC).
Za preučevanje ledu na jezeru je zanimiva primerjava povprečne temperature vode v februarju, ki od leta 1939 kaže na naraščanje. Od leta 1941 do 1960 izkazujejo februarske temperature sicer padajoči trend, pozneje pa začne povprečna februarska temperatura jezerske vode naraščati. Naraščanje je očitnejše zlasti po letu 1970, v zadnjem obdobju po letu 1990 pa je še izrazitejše.
Od leta 1919
Podatki o nastanku ledu na Bohinjskem jezeru so v arhivu Agencije RS za okolje že od leta 1919, beležimo pa ta pojav, ko začne ledeneti južni rob jezera ob jezerski vodomerni postaji Sv. Duh. V 86 analiziranih zimah je bilo skupaj 4174 dni z ledom na jezeru in se je v tem obdobju obdržal na njem povprečno več kakor polovico zimskih dni. Med letoma 1919 in 2004 je bilo jezero v povprečju oledenelo 49,1 dni na leto, v zadnjem obdobju pa je vse več zim brez jezerskega ledu.
Primerjava povprečnih vrednosti števila dni z ledom po tridesetletnih obdobjih, referenčnih po standardih Svetovne meteorološke organizacije (WMO), med obdobjema 1931–60 in 1961–90 ne pokaže bistvenih sprememb. Tudi obdobje 1919–30 nima večjega odklona. Izbrano primerjalno tridesetletno obdobje 1971–2000 pa pokaže precej večje razlike z drugimi primerjalnimi obdobji. Leta brez ledu na Bohinjskem jezeru ob koncu 20. stoletja so prispevala k bistveno nižji povprečni vrednosti, oledenelih je skoraj 10 dni manj.
Zanimiv je podatek o visokogorskem alpskem jezeru Schwarzsee v Avstriji, ki je bilo pred sto leti oledenelo vse leto. Takrat je bila povprečna temperatura v Alpah kaki 2 ºC nižja od današnje. Od leta 1985 pa je jezero v poletnem obdobju odtaljeno. Tudi v Sloveniji so nekatera visokogorska jezera v posameznih letih ostala zaledenela vse leto (leta 1992 je bilo na primer tako Jezero pod Vršacem v Dolini Triglavskih jezer) in še nedolgo tega nismo vedeli za obstoj Četrtega Kriškega jezera, saj je bilo povsem pokrito z ledom in snegom.
Podobno kakor na vrsti analiziranih jezer severne zemeljske poloble je tudi na Bohinjskem jezeru zaznati čedalje poznejše oledenitve in vse bolj zgodnje odtalitve. V obdobju 1961–90 je led na Bohinjskem jezeru največkrat nastal po 17. januarju, po letu 1991 pa povprečno od pet do šest dni pozneje. V obdobju 1961–90 se je led na jezeru obdržal do zadnje tretjine marca, do 21. marca, v zadnjem obdobju pa je do 3. marca največkrat že izginil. Globalne podnebne otoplitve so izrazito skrajšale trajanje ledu na Bohinjskem jezeru, tako da je meteorološka pomlad z začetkom 1. marca vse bolj tudi začetek »limnološke pomladi«.
Spremljanje hidroloških parametrov jezer, med katerimi je tudi beleženje pojava ledu, je na Bohinjskem jezeru z vidika podnebne spremenljivosti še posebno zanimivo. Hidrološko zaledje Bohinjskega jezera je v Triglavskem narodnem parku, kjer so antropogeni posegi omejeni, tako da večino sprememb fizikalnih parametrov lahko pripišemo obnašanju globalnega sistema podnebja in hidrološkega kroga. To so tudi razlogi, zaradi katerih lahko s precej večjo verjetnostjo govorimo o neposrednem vplivu sprememb podnebja na fizikalne limnološke pojave na Bohinjskem jezeru, med katere sodi tudi led.
Poleg spremenjenega režima oledenitev jezera opozarjajo na podnebne spremembe v okolju še drugi hidrološki pojavi (na primer intenzivnejša evaporacija), zaradi katerih se postopno spreminja celoten hidrološki režim v jezeru, ki ima velik vpliv tudi na dinamiko fizikalno-kemijskih in bioloških procesov v njem, torej v vsem jezerskem ekosistemu. Pri tem pa spremembe v temperaturi vode in oledenitvi vplivajo intenzivneje in zelo kompleksno ravno zaradi plastovitosti v jezerskem vodnem telesu. V mednarodnih projektih z opravljenimi simulacijami vpliva globalnega povišanja temperature zraka na jezera se je pokazala največja razlika ravno v trajanju oledenitve. Zaradi zapoznelega ohlajanja jezerske vode predvidevajo tudi spremembo lastnosti, to je oslabitev zimske stratifikacije in okrepitev te cone poleti, kar pri oligotrofičnih jezerih ne pomeni nujno poslabšanja ekoloških razmer, se pa zato podaljšuje vegetacijsko obdobje.
Nas še čakajo presenečenja?
Rezultati dosedanjih analiz nakazujejo vse večji pomen hidrološkega spremljanja jezer oziroma stoječih voda tudi v Sloveniji. Pomen slovenskih jezer, predvsem Bohinjskega z njegovo specifično geografsko lego, je treba preučiti tudi s stališča kazalcev dolgoročnejših podnebnih sprememb.
Po mnenju profesorja limnologije Ronalda Psennerja z univerze v Innsbrucku je v zadnjih letih poznavanje ekstremnega okolja alpskih jezer in kompleksnosti medsebojnega vplivanja različnih procesov močno izpopolnjeno, vendar pa moramo biti pripravljeni na nova presenečenja in odkritja. Nekatera alpska jezera, predvsem visokogorska, so že začeli uporabljati kot »sistem zgodnjega opozarjanja«. Ali nas tudi Bohinjsko jezero že na kaj opozarja?
Peter Frantar, mag. Jože Uhan
Agencija RS za okolje, Ljubljana