Planinski vestnik - Miha Lampreht: Nekoč sva modrovala, da naj bi najina generacija plezala vsaj še do petinšestdesetega leta starosti. Ti si molčal, potem pa, nemara s kančkom očitka, mirno odvrnil, naj ne bom tako skromen, in me popravil, rekoč, da bomo to počeli do svojih 85 let.

V nasmehu nekega dneva
stopiš na svoje križišče
in streseš pesek iz popotnih čevljev
nekdo te vpraša kam hočeš
ti skriješ utrujene noge
in poveš
da si bil tam.
Tomaž Pengov, Odpotovanja, 1973

Nekoč sva modrovala, da naj bi najina generacija plezala vsaj še do petinšestdesetega leta starosti. Ti si molčal, potem pa, nemara s kančkom očitka, mirno odvrnil, naj ne bom tako skromen, in me popravil, rekoč, da bomo to počeli do svojih 85 let. V tem sobesedju nisi puščal dvoma.
Ob neki drugi priložnosti, ko sva govorila o tvoji plezalski podobi, si se kar strinjal z oceno, da si svojevrstna kombinacija Šraufa – Staneta Belaka in Tineta Miheliča. Od prvega si simbolno in dejansko črpal neko neuničljivo, surovo moč, energijo, od drugega pa pretanjen občutek za estetiko. Temu nisi hotel nič dodati, kot da bi vedel, da bi se tudi omenjena predhodnika strinjala s takšno referenčno oznako. Od tujih plezalcev si cenil zlasti Micka Fowlerja, s katerim si se primerjal po naravi dela v službi kot tudi po plezalski etiki in naboru smeri v visokih gorstvih.

Po enem zadnjih skupnih potepanj pred odhodom v Pakistan sem tvojo sposobnost koncentracije pri plezanju na pol v šali in v prenesenem pomenu primerjal z laserjem, s točkovno koncentracijo in prodornostjo, z osredotočenjem na problem, na oprimek, na detajl v smeri, v katerega si se brezkompromisno zagrizel in ga tudi rešil. Če ne prvič, pa drugič. Pablo, veliko sva govorila o številnih drugih temah in vprašanjih, in čeravno si bil včasih zadržan, si vselej povzel svoje misli, svoje mnenje in stališče. Zdi se, da si svoj odnos do problemov, ki jih naplavlja življenje, reševal z matematično natančnostjo in racionalnostjo. Imel sem občutek, da tako, kot plezaš, tudi živiš, da skratka ne puščaš odprtih vprašanj, da celovito in zbrano rešuješ tudi uganke bivanja in minevanja.
V tem tvojem načinu dojemanja, v tvojem načinu presojanja sem sam, tako kot številni med nami, čutil toplo dlan, varno zavetje, gotovost, pa naj so bili problemi in težave še tako nemogoči. V tem smislu te dojemam kot moža, ki si vselej zastavlja nove cilje, išče lepoto v omejenem številu možnosti in kombinacij, skozi idealne naravne prehode, na pošten način išče svojo smer in svojemu početju daje značilen slog, pečat in vrednoto. Videl si stvari na prvi pogled, videl marsikaj, za kar smo se drugi morali posebej potruditi, in nekoč si mi dejal, da naravnost vonjaš, kako je kdo speljal kakšno smer v hribih in kako teče v sistemu skrivnostnih skalnih labirintov. Tudi zato je bilo sobivanje s teboj zemeljska sreča.
Ne vem, morda kdo poreče, da smo na nek način bežali pred ravninskim svetom in tolikokrat zbanaliziranim življenjem ter delom "tam doli", čeprav se zdi, da smo te danosti prav zato in tem bolj poskušali presegati s pošteno igro in z iskanjem globljega smisla ter pomena na eni strani, spet na drugi pa smo iskali zadovoljstvo v elementarnem uživanju in v sreči, deliti to razprto dlan drug z drugim. Ničkolikokrat si se prav uživaško ulegel na kakšni travnati preprogi vrh hriba in gledal v sonce. In čeprav si to doživljal vedno znova in znova, si se mi takrat zdel tako nedolžno in otroško zvedav, kot deček, ki se vedno znova čudi in občuduje to vesoljno lepoto ter ta freskantni obris svetlobe in senc okrog sebe. Zdelo se mi je, da globoko meditiraš na tej osi vesolja in da si hkrati preprosto srečen. Tvoj odnos do hribov in do, naj ne zveni izrabljeno, "osvajanja nekoristnega sveta" se je samodejno razlival med nas. Občudujoče in spoštljivo si gledal stare, zarjavele kline v smereh in stenah, sam si jih imenoval "starčki". Vedel sem, da okrog teh pomenov vidiš, slišiš in podoživljaš zgodbe predhodnikov, da jih dojemaš kot nekaj poštenega, lepega, tudi drznega, kar pa sam nadgrajuješ in presegaš, kajti tem zgodbam si dodajal svojo barvo, svoje odtenke, svoje zgodbe, svoje vtise in lastne poglede. Svojo etiko in estetiko. V tem smislu si nadaljeval delo predhodnikov in mu dajal svojo specifično, osebno noto.
Zdi se, da čas, ko bomo lahko v celoti dojeli tvoj plezalski opus, sestavili neizmerno bogat mozaik, šele prihaja. Že bežen pogled nazaj razgrne neverjetno bogato bero. Veliko bomo podoživljali ob prebiranju razmišljanj iz avtorske rubrike "Izpod previsa", pa tudi iz vodnička izbora prvenstvenih smeri "39 in pol". V zavesti med drugim ostajajo utrinki s številnih, nadvse zanimivih predavanj ter filmskih in diaprojekcij, utrinki s tvojih odprav, v katerih si nam na platnu ali na odru poskušal odstreti vpogled v lastno početje. Če rečem, da si včasih hkrati plezal, fotografiral ali snemal, naj rečem še to, da si znal tudi zelo dobro pripovedovati in pisati. Vedel si, kaj želiš povedati. Leta 1997 si tudi igral, zlasti kot dvojnik glavnega igralca, v takrat nastajajočem filmu Steber o času legendarnega Joža Čopa. Oprava iz Čopovega obdobja se ti je lepo podala, in četudi s patino časa, si povezal dva svetova, ki se dopolnjujeta in sta zraščena v eno.
Večkrat sem te prepričeval, da začni pisati knjigo, ki bi jo z lahkoto, o tem sem prepričan, postavili ob bok najbolje napisanim knjigam s področja gorniške literature. V tem smislu ne ostajamo samo prikrajšani zate kot Človeka, pač pa tudi skromnejši za še eno izgubljeno literarno priložnost.
Večkrat, ko se je zgodilo kaj neprijetnega, si citiral znameniti Šraufov medklic: "Je usekalo med nas!" Praznina je zdaj usekala tudi med obetavne predstavnike mlajše generacije, ki so nekako stopili v tvoj čarni ris in tako kot čolni sledili rezu valov, ki jih pušča za sabo velika ladja. Prav vesel si bil vseh njihovih podvigov, ki so sledili tudi tvoji plezalski filozofiji "lahek in hiter".
Nemogoče je s kronološko in filigransko natančnostjo zajeti vse postaje na tvoji poti. Na njej so nedvomno mejniki in razpotja, ki si jih oblikoval zavestno in disciplinirano. Najprej v svoji zavesti in v želji po preseganju že narejenega, že opravljenega. In prav neverjetno, kako si iz vsega tega spet znal postaviti nove cilje, črpal nove ambicije, ideje, projekte, izzive. Nekoč si rekel, da z vsake odprave prihajaš s številnimi novimi idejami. Kot da bi v knjigi poglavju sledilo novo poglavje in temu spet naslednje. V enem od številnih dopisovanj, po eni od odprav, si mi za perujske Ande napisal: "Ne skrbi, deviškega terena je tu še za sto let. Spet sem odkril par novih izzivov ..." Kakor da bi si Peru rezerviral tudi za destinacijo svoje, pogojno rečeno, pozne gorniške dobe, ki bo sledila času ekstremnih odločitev in dejanj, kamor se boš vedno znova vračal in kjer boš izsanjal svoje sanje. Sicer pa te imajo tam tako ali tako bolj za svojega kot za Slovenca.
Poskušam preposlušati številne glasbene komade, ki si jih tudi sam poslušal. Seveda gre za stare rockerje iz benda Wishbone Ash. Njihovo glasbo si večkrat dodajal kot zvočno kuliso k svojim fotografijam, za svoje projekcije, in kolikokrat si tudi meni polepšal dolg dan v službi, ko si mi v priponki poslal z občutkom izdelano galerijo s kakšnega skupnega potepanja. Kot stari renesančni mojstri si imel tudi v tem smislu izostren občutek za "red, težo in pravo mero" in galerijo ponudil kot na pladnju, rekoč: "Kaj pa takole?" Lahko bi dejal "rost never dies" in tvoji postarani Wishbone Ash, ki tako kot ti na svojem področju še vedno igrajo, bi usekali tisti sedem minut in štirideset sekund dolgi legendarni komad Phoenix in poslušali bi ga skupaj. "Ptica se dviga iz pepela in vse pušča za seboj. Ruševine in ogenj. Ptica dviga svojo glavo iz pepela. Mnogih mož ni več. In lahko jih vidiš tako kot jaz. Feniks vstaja in dviga svojo glavo proti nebu ..." Tako bend Wishbone Ash, ti pa bi se kot čarobna ptica vrnil med nas in se samo nasmehnil.
Odlikovala te je vrlina, da si tudi obrnil, ko si dojel, da je to nujno. Pa čeprav le 50 metrov pod vrhom, kot se ti je zgodilo leta 1987 pod Daulagirijem. Leta 1989, nekaj tednov po odpravi na Šiša Pangmo, ko sta z Andrejem Štremfljem potegnila 2200 metrov visoko prvenstveno smer čez jugozahodno steno, sem te obiskal v ljubljanskem kliničnem centru. Zaradi omrzlin si izgubil nekaj prstov na nogah in od takrat si imel občutljive in ranjene tudi konice prstov na rokah, ki so jih zdravniki morali nekako spraviti v red. Bil si ranjen in prizadet. Dojel sem, da za goro sam nisi bil pripravljen dati niti prsta. Pa vendar se ti je to zgodilo. Ampak v tistem konkretnem primeru na Šiša Pangmi si vedel zakaj in natančno si analiziral tudi trenutek, ko si se zavedel, da se to lahko zgodi. Strogo racionalno si vedel in tako si tudi presojal posledice. V tvojih očeh je bilo takrat razbrati, da kljub bolečini in zaskrbljenosti vendarle misliš naprej in da te to ne bo ustavilo.
V svojih letih mojstrenja si zlasti v Julijcih sestopal po smereh, po katerih je večina garala navzgor. V slogu "gor-dol-gor-dol" si povezoval po več smeri v enem dnevu, kar ne govori le o tvoji izjemni telesni kondiciji, pač pa tudi o zbranosti, prav neverjetni intuiciji in smislu za orientacijo. Bil si član legendarne mušketirske naveze: Franc Knez, Janez Jeglič, Peter Podgornik, Silvo Karo, Slavko Svetičič. O tem obdobju znajo več povedati Franček, Peter in Silvo, s katerimi ste počeli neverjetne vragolije, ki so to našo deželico trdno pozicionirale na alpinističnem zemljevidu sveta. Marsikaj, tudi o tebi, bomo bržda še izvedeli iz Frančkove knjige Ožarjeni kamen, katere izdajo si tudi ti z veseljem pričakoval.
Plezal si praktično na vseh celinah, od severnoameriškega granita do patagonskih stolpov, od slovenskih gora do Dolomitov in Centralnih Alp, od Paklenice in Tulovih gred, Ospa, Kala in Glinščice do sultanata Oman, od pakistanskega Karakoruma do nepalske ali tibetanske Himalaje. V svojih brezdaljnih sanjah si bil še marsikje drugje ...
V Himalaji, kjer si bil prvič leta 1983, ko si s kolegi potegnil prvenstveno smer na 7455 metrov visoko nepalsko Gangapurno, si, večkrat sam kot v navezah, stopil na pet osemtisočakov. Leta 1986 si v razmaku petih dni stal na vrhu Broad Peaka (8051 m) in Gašerbruma II (8035 m). Leta 1987 si po zimskem bivaku obrnil 50 metrov pod vrhom Daulagirija (8167 m). Tudi zato si bržda znal še bolj ceniti zimske vzpone Poljakov in njihovo lokomotivo Wielickega. Leta 1988 si pod vrhom druge najvišje gore K2 (8611 m) zaradi slabih razmer moral obrniti na 8100 metrih. Ob tragediji na območju t. i. bottle necka, kjer so letošnje poletje umrli številni alpinisti, si pripovedoval, da ste takrat, pred dvajsetimi leti, tudi sami morali obrniti, ker ste slišali grozeče svarilo gore, da je pot proti vrhu zaradi nevarnih plazov prenevarna. Leta 1989 si po 2200 metrih prvenstvene smeri čez jugozahodno steno z Andrejem Štremfljem stal na Šiša Pangmi (8027 m). Leta 1997 si po vzponu s tibetanske strani in brez uporabe dodatnega kisika stal na vrhu sveta, Mount Everestu (8848 m). Leta 2006 si po enodnevnem solo vzponu čez jugozahodno steno stal na Čo Oju (8201 m).
Globoke sledi si pustil tudi nižje, v perujskih Andih in v Patagoniji. Leta 1987 Peklenska diretissima v vzhodni steni Cerro Torreja! Leta 1990 prva solo ponovitev Ameriške smeri v Chacraraju, leta 1991 v južni steni Huascarana solo nova smer, leta 1993 Slovenska in Japonska smer v Chacraraju, leta 1995 v Južnem Huandoyu Oro del Inca, leta 1998 Mirton Novice Extreme v Chopicalquiju, leta 1999 Skandinavska direktna v Ranrapalci, leta 2000 Jirishanca, leta 2001 No fiesta hoy dia v Južnem Huandoyu, leta 2002 Los Rapidos v Siuli Grande, leta 2004 Gospodarji stolpov v vzhodni steni Chacraraja, leta 2005 Trapecio, leta 2007 Puscanturpa.
Nekoč sva v Huarazu v neki izložbi gledala veliko fotografijo, posneto z vrha Everesta. Spomin ti je zaplaval v leto 1997, ko si brez dodatnega kisika s tibetanske strani stopil na vrh Zemlje. Stal si na petih osemtisočakih. Rekel si, da si svet pod seboj takrat videl natanko tak, kot ga kaže fotografija, kot da bi bila posneta iz vesolja, in da si resnično imel tudi fizični občutek za empirično dejstvo, da živimo na okroglem planetu. Leta 2006 si na Everest pogledal z vrha Čo Oja, potem ko si čez jugozahodno steno v enem dnevu odsoliral prvenstveni vzpon in zatem živalsko garal po globokem snegu proti vrhu. Tvoja duša pa se je zlasti mučila kasneje, ko si pričal o poboju nemočnih tibetanskih prebežnikov čez sedlo Nangpa La. Takrat si spet poklical po telefonu in prizadeto pripovedoval o pošastnem poboju, o tem pa med prvimi na svetovnem spletu obvestil tudi svetovno javnost. Šele kasneje si govoril o svojem vzponu.
Ob svojih epskih vzponih, ki se razvrščajo med postaje na tvoji plezalski poti, si užival tudi ob neštetih manjših in manj pomembnih dejanjih. V tem življenjskem plimovanju si uspešno krmaril tudi v profesionalnem delovnem okolju. Vzporedno si, ko se je le dalo, treniral, tekel, kolesaril, tekmoval na lednih tekmah. Uspešno si sodeloval na maratonskih tekih.
Leta druženja sem si nenehno drznil domišljati skozi odnos mojstra in njegovega vajenca. Imel si svoj "mind", svojo karmo in karizmo, svojo smer, svojo linijo, svojo vztrajnost in večkrat tudi tisto značilno jekleno kljubovalnost, ki je obrusila največje gornike. Skromno sicer menim, da sam nisi potreboval prestižnih nagrad, čeprav si se jih iskreno veselil. V smislu postavljanja meril in plezalske etike si pisal in objavljal v najbolj priznanih specialističnih mednarodnih revijah; ameriških, španskih, poljskih. Tako nisi poskrbel samo za promocijo lastnih idej in argumentacijo stališč, pač pa si skozi to kvalificirano optiko poskrbel za širšo pozornost svetovne javnosti do slovenskega alpinizma in njegove uveljavitve.
Ob svoji planetarnosti si znal poiskati in deliti tudi drobne skrivnosti na bližnjih stezah in poteh okrog doma v Mačkovem grabnu, kjer si preživel mladost. Kako si se veselil ozkih stezic in vzpetin, ki se jih, seve ne brez težav, da prekolesariti tudi v hladnejšem vremenu. In tudi od tam, če nisi bil ravno globoko v gozdu, so se odstirali naši hribi, ki so mamljivo pritegovali tvoje poglede. In mama na domačiji v Mačkovem grabnu je potem ponudila orehe in šilce domačega. In potem se ti je spet mudilo domov, k Nadi in k Ani Karin.
Ker je pesnik Iztok Osojnik tako dobro opisal tvoj značaj, naj mi bo dovoljeno, da se v teh dneh bolečine zatečem k njegovemu citatu: "Neskončno vzdržljiv, kakor da ne pozna strahu. Človek brez psihe. A le na zunaj. Tu pa tam so skoraj neopazne pripombe vseeno izdale, da se je na težkih mestih vendarle nekaj dogajalo v njegovi duši. Ponavadi je take trenutke sam opisal s kakšno šaljivo opazko. Nikoli ni popustil. Tudi v steni je toliko časa motovilil okrog težkega mesta, da je na koncu našel način, kako ga preplezati. Prej molčeč kot zgovoren, toda nikakor ne dolgočasen. Eden redkih ljudi, s katerim se je dalo molčati. Odličen prijatelj in pretehtan in topel človek. Nikoli se ni rinil v ospredje, umirjeno je stal ob strani in sledil dogajanju okoli sebe. Nikakor pa se ni podcenjeval. Vedel je, kaj zmore in kaj je storil, bil je ponosen na vzpone, ki jih je opravil, in rad je imel družbo, v katero se je z veseljem vključil ... Bil je ponosen na uspehe, ki sta jih želi hčerka Ana in žena Nada. S komaj prikritim veseljem je govoril o rekordih tako ene kot druge. Bil je izreden človek, a v tem skoraj neopazen. Šele če si ga poznal dalj časa, si se zavedel, za kakšnega človeka gre. Ko si ga enkrat spoznal, si videl, da njegova človeška globina nima dna. Človek v življenju sreča le malo takih ljudi. Biti Pavletov prijatelj je bila redka sreča. Plezati z njim pa še večja." Tako o Pavletu med drugim poet in prijatelj Iztok Osojnik.
Tine Mihelič, tvoj starejši drug, je po skoraj tragičnem ledenem viharju v Druju, ko ga je smrt že pobožala in je bil že onkraj tega sveta, nekoč dejal, da "smrt v gorah ni nič hudega, da je pravzaprav skoraj prijetna."
25. avgust 2008 je le bežen trenutek v življenju Mustag Towerja, vendar bo ta dan za vselej zapisan na njegovem obličju. Kot je v nekem drugem kontekstu zapisala Tinetova mehka duša, je "visokogorski svet mrtva, življenju sovražna narava. Njegovo zgodovino pišemo ljudje, ki tudi edini oživljamo puste ledene planote in divje grebene. Tja gor nas vedno žene nepojasnjeno hrepenenje, kot da bi iskali nekaj, česar nam naša na videz tako popolna civilizacija ne more nuditi. Vedno znova bomo v odljudnih prostranstvih iskali to, kar smo si odvzeli sami."
Vem, še bodo sončni zahodi. Še bo sonce grelo, vendar ta svetloba ne bo več tako topla, svetla in mehka. In še bodo večeri. In bodo sijale zvezde na nebu. Žal bo teh svetlih luči okrog nas manj kot doslej.
Nekoč in nekje se gotovo vidimo. Zatorej: "No siesta, Pablo!

Miha Lampreht