Končno dobili film o skalaših, Jožu Čopu in Pavli Jesih. Usoda povojne razlaščenke je bila dolgo zamolčana.
Tina Horvat: V ponedeljek se na več prizoriščih začenja 18. Festival gorniškega filma. Svojo polnoletnost bo praznoval z najbogatejšo domačo in svetovno gorniško filmsko produkcijo doslej. Še posebno veličastno bo odprtje, ko bodo premierno predvajali nov slovenski celovečerni alpinistični film z naslovom Viharnik z roba, 100 let Skalašev. Plezalne prizore igrano-dokumentarnega filma so posneli v Triglavski severni steni in v stenah nad Vršičem.
Film je poklon avtorja Igorja Vrtačnika in vseh sodelujočih Turistovskemu klubu (TK) Skala, ki je bil zibelka slovenskega alpinizma, vitalizma, samozavesti in narodnega ponosa, poklon največji legendi slovenskega alpinizma Jožu Čopu, malemu človeku iz ljudstva, ki si je pridobil globoko spoštovanje in zaupanje celotne slovenske intelektualne elite in postal vzor vseh kasnejših generacij alpinistov, in prav tako poklon njegovemu dramatičnemu vzponu po osrednjem stebru Triglavske stene, ki ga je v prvem mesecu po osvoboditvi leta 1945 splezal s Pavlo Jesih. Smer je dobila ime Čopov steber in je naša najbolj znana alpinistična smer.
S filmom je Slovenija končno dobila celosten in dragocen vpogled v dogajanje med obema vojnama, ko se je v gorah odvijala borba za slovenstvo. Med obema vojnama je bilo še vedno čutiti močan pritisk Nemcev na vseh področjih, poskus sistematične germanizacije se je prenesel tudi v gore.
A tako kot sta se znameniti župnik Jakob Aljaž in Slovensko planinsko društvo (SPD) borila za slovenski obraz naših planinskih koč, poti in vrhov, tako so se skalaši, torej člani TK Skala, borili za prvenstvo v domačih stenah, predvsem v Triglavski severni steni. Po zaslugi mladih in drznih alpinistov, med njimi so bili Klement Jug, Joža Čop, Pavla Jesih, Mira Marko Debelak, Miha Potočnik, Stanko Tominšek, so tudi slovenske stene, v katerih so gospodovali nemški alpinisti, postale zares slovenske.
Čeprav so skalaši zaznamovali vse naslednje rodove slovenskih gornikov, so po razpadu na začetku druge svetovne vojne padli v pozabo. O njih razen med zgodovinarji in poznavalci ni veliko znanega in napisanega.
Presunljiva zgodba Pavle Jesih
Prav tako je bila dolgo zamolčana usoda Pavle Jesih, ene najboljših alpinistk v medvojnem obdobju in lastnice kinodvoran. Kmalu po epskem vzponu prek Čopovega stebra so jo komunistične oblasti razlastile in ji odvzele vse premoženje. Ne njeni vplivni predvojni prijatelji ne dejstvo, da je med vojno pomagala Osvobodilni fronti in bila na strani zmagovalcev, niso pomagali. Pavla Jesih se je umaknila v samoto in umrla v revščini.
»Pavla je bila to, kar so si želeli biti moški: sposobna, pametna, močna, samostojna in premožna. Bila je emancipirana, in to v času, ko se ženska emancipacija sploh zares še ni začela. Kot novodobna Antigona je fizično propadla, moralno pa je zmagala. Ta njena volja in moč ter to, da se ni vdala, vse to me je pri njej že od nekdaj močno fasciniralo,« je na predpremieri filma povedala alpinistka Alpinističnega kluba (AK) Ravne na Koroškem Marta Krejan Čokl, ki je Jesihovo odlično upodobila v filmu.
Profesorica slovenščine na Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani prav nič ni pomišljala, ko so ji ponudili to vlogo. »Tako karizmatična osebnost je bila, da bi težko rekla ne,« je dejala.
Trije kilometri filmskega traku
Film Viharnik z roba, 100 let Skalašev je dolg 107 minut, enako kot izvorna verzija prvega slovenskega celovečernega filma V kraljestvu Zlatoroga, ki je bil tudi delo skalaša, prof. Janka Ravnika. Vendar je od izvornih 3000 metrov filmskega traku ohranjena le okrnjena različica v dolžini 76 minut oziroma 2100 metrov filmskega traku. »Film je posvečen vsem neustrašnim alpinistom, ki so po prvi svetovni vojni pisali zgodovino slovenskega alpinizma, in tudi poklon izjemni osebnosti prof. Ravnika, gornika, glasbenika, skladatelja, fotografa ter seveda režiserja, scenarista in montažerja tega znamenitega filma,« je povedal Igor Vrtačnik.
Izjemna zapuščina Jože Čopa
Igor Vrtačnik je film o Čopu želel posneti že od leta 2013, a je bil njegov scenarij kar šestkrat zavrnjen. »V Sloveniji je zelo malo ljudi s tako turbulentno, dramatično in s tem filmično zgodbo, kot jo je imel Joža Čop. Po drugi strani pa se snemajo filmi o manj pomembnih osebnostih. Kot narod imamo vse polno sivih lis in to sem v filmu poskušal pokriti. Zdelo se mi je, da ta film Slovenci moramo imeti, saj si ga kot narod zaslužimo,« poudarja Vrtačnik.
Osrednji lik Joža Čopa je odigral alpinist Akademskega alpinističnega odseka Ljubljana in gorski vodnik Miha Habjan. Na začetku snemanja je bil prepričan, da nalogi ne bo kos. »Ker nimam nič igralskih izkušenj, sem bil v zadregi. A dlje ko smo snemali, manj je bilo treme, več pa neke odgovornosti in hkrati časti, ker sem obul njegove čevlje.
Pomen Jože Čopa je verjetno brez primere v slovenskem prostoru. Njegova notranja, a tudi fizična moč, trdnost, pripadnost slovenstvu, slovenskim stenam, slovenskemu človeku, resnici, prijateljstvu, tovarištvu, zlasti v kontekstu alpinistične naveze in pomoči v gorah, vse to sta Joža Čop in njegova izredna zapuščina. Pomembna za vse nas, ne le za alpiniste,« je dejal.