Bojan Ambrožič: ... z Rudnega polja - ... v snegu lahko po stopinjah ocenimo hitrost teka
Lipanca in Plesišče z Rudnega polja
V dolini je deževalo. Zato sem se odločil da se zapeljem na Pokljuko na Rudno polje v upanju da me tam čaka snežna pravljica. In res je dež malo pred Mrzlim studencem prešel v sneg. Celotna Pokljuka je bila lepo sveže pobeljena.
Najprej sem razmišljal da bi tekel na Viševnik. Vendar mi je to že dolgočasno. Zato sem se raje usmeril proti planini Lipanci. Če bodo razmere dobre pa bi lahko potem nadaljeval na Debelo peč. Tod pa še nisem nikoli tekel, niti poleti. Tako sem v svojih športnih copatih zagazil v snežna prostranstva, ki jih še nisem poznal. Sprava sem tekel po široki cesti. Potem pa je bilo udobja konec in sem zagazil v pršič, ki se je že tu vdiral do kolen.
Veliko ljudi me sprašuje kako lahko v navadnih športnih copatih tečem po snegu in me kljub temu ne zebe. Pa v resnici skrivnost ni v copatih kot bi mogoče pričakovali, ampak v nogavicah. Sam pozimi za tek v snegu vedno obujem tri pare nogavic. Spodaj tanjše, potem ene debelejše in kot zadnjo plast še ene dokolenke, ki jih zaviham čez tekaške pajkice namesto gamaš. S to konfiguracijo lahko brez težav gazim sneg do kolen tudi pri temperaturah do -10 °C – pa veljam za precej zmrznjenega. In kot rečeno ne potrebujemo nobenih ekstremno dobrih oz. posebnih nogavic. Zelo dobro se obnesejo tudi nogavice, ki mi jih babica doma sama naštrika iz volne. Njihov edini problem je ta da rade zlezejo dol – zato je nujno da jih fiksiramo s še enimi oprijetimi nogavicami. Poleg tega je manjši problem teči v snegu s temperaturo pod ničlo, kot v talečem se južnem snegu. Zimski sneg je ponavadi tako suh da niti ne zmoči športnih copat, medtem ko južni sneg lahko vsebuje toliko vode da tek po takem snegu bolj spominja na bredenje mrzelega potok.
Tek v snegu je zame nekaj najlepšega, sploh v pršiču. Tekači na smučeh so omejeni na eno in isto špuro, med tem ko gorski tekači tečemo svobodni po poljubnem terenu. In limita za gorski tek skorajda dni. Killian Jornet je letos pritekel na Mont Blanc, Matterhorn, čez leto ali dve pa bo mogoče celo na Mount Everest.
Jaz pa sem med tem izgubil markacije. Zato sem se začel orientirati po svojem GPS-u. Ker pa je teren enostavno prehoden sem se odločil da grem kar čez drm in strm proti planini Lipanci. Čez časa sem po naključju spet naletel na markacije. Sneg se mi je to vdiral že do pasu. Vendar ker je šlo za pršič gaženje ni bilo prenaporno. Teči pa seveda nisem mogel. Med tem pa je seveda ves čas močno snežilo. Pri Blejski koči sem sam, sled je prihajala le s smeri planine Kranjske doline.Odločil sem se da ne bom nadaljeval na Debelo peč, saj so razmere postale res prave zimske. Nevarnost snežnih plazov je realna.
Tako sem se po svoji gazi vrnil nazaj na Rudno polje. Vmes pa sem srečal dva presenečena planinca, ki sta mi povedala da sta se ravno spraševala kateri “velikan” je pustil sledi v snegu tako daleč narazen.
Seveda se sorazmerno s hitrostjo teka, podaljša tudi velikost korakov / razdalja med stopinjami v snegu. Hitrost teka pa ni nič drugega kot produkt frekvence korakov in dolžine koraka. Tako lahko pri teku v snegu s pomočjo stopinj izmerimo ali pa vsaj ocenimo hitrost teka. Odvisnost med dolžino koraka in hitrostjo teka podaja spodnji graf. Če gre verjeti GPS-u sem tekel s hitrostjo 11 km/h (3 m/s), sem po spodnjem grafu delal korake dolge dva mestra, kar pa je tako že toliko da se je planincem zdelo da jih je naredil “velikan”. Ne, naj ne mine dan brez znanosti.
Ker pa še nisem imel dovolj, sem se odločil da napadem še Viševnik. Če sem prej celo pot gazil, sem tu naletel na že utrjeno gaz. Z višino pa se je vreme tudi hitro slabšalo. Na Plesišču je začel pihati zelo močan veter in me odvrnil od nadaljevanja. Vseeno sem naredil dober trening, sploh kar se tiče gaženja.
Bojan Ambrožič