Krog nad Ljubeljem.
Ne daleč in ne blizu je današnje izhodišče poti. Ura vožnje hitro mine in že sva na Ljubelju. Začudena ustaviva na skoraj praznem parkirišču in nekaj minut kasneje oprtava nahrbtnika in stopiva na pot.
Na nebu sije sonce, a še ni prevroče, tako da lahkotnih korakov hodiva po nekdanjem smučišču, ki kaže posledice močnih neviht zadnjih dni. Višje greva po bližnjici na servisno cesto in srečava dvojico, ki se že vračata s svoje poti. Počasi se temperatura zraka viša, midva pa neumorno hitiva naprej, sedaj že dobro ogreta in marsikatera potna sraga zdrsi po obrazu. Doseževa rob planine Zelenice, od koder je lep pogled na kočo, veliko mlako pred njo in seveda Vrtačo, greben Na Možeh, Vrh Ljubeljščice in Spodnji plot. Vse je tiho in pred kočo ni nikogar. Malce sva začudena, toda verjetno je pohodnike vremenska napoved odvrnila od obiska gora. Greva mimo koče na vzpetino nad njo in na zelenem in cvetočem pobočju ugledava Srednji vrh s Stolom in Celovško špico v ozadju. Narediva kratek premor s pogledom na mogočno pobočje Begunjščice z njenimi plazovitimi melišči, nato pa stopiva na zeleni kolovoz, ki ga je dež dodobra namočil in studenčnica teče po njem na nižjeležečo trato. Povzpneva se do sedla Poden, kjer se odpre pogled še na Palec in vrhove na avstrijski strani ter seveda na celoten greben Ljubeljščice, za katerim se v nebo pne prelepa Košutica z višjim Velikim vrhom in nižjimi Zajmanovimi pečmi. Le še nekaj korakov narediva in sva na 1704 m visokem Vrhu Ljubeljščice, kjer počijeva.
Stol ima kapo, za njim se Julijci skrivajo pod oblaki in nad Vrtačo je prvi oblak, kar kaže na spremembo vremena in potrebno bo pohiteti, če vremenska napoved drži. Z vrha se vrneva na sedelce, kjer je smerokaz za kočo na starem Ljubelju. Prične se spust med visokim rastlinjem, ki zakriva spolzko stezico. Previdno stopava navzdol, doseževa sedelce in nadaljujeva spust, tokrat po bolj vidni stezici, ki se vije po strmem pobočju med kamenjem in drsečem drobižu. V pomoč so palice v najinih rokah in korak za korakom sva nižje. Ob poti cveti veliko ciklam omamnega vonja in nehote se korak ustavi in v objektiv ujameva njihovo nežno cvetje. Doseževa prehod preko melišča in na drudi strani pritrdiva palice na nahrbtnike ter poprimeva za skalo, kjer je za vzpon v pomoč pletenica. Prijem za prijemom, korak za korakom in doseževa prehod na drugo stran grebena. Spodaj vidiva melišče in stezico, ki vodi na osrednji greben Ljubeljščice, a do tja se je potrebno še spustiti. Tudi tu je pletenica in ob njej številni oprijemi in stojišča. Grem prvi navzdol in dosežem melišče pod steno. Za menoj se spusti hči in palice romajo v roke. Prekoračiva melišče, se povzpneva na greben in malce predahneva ob lepih pogledih na gore in doline. Hodiva po ozkem grebenu, se spuščava in vzpenjava, doseževa skalovje, ki ga preplezava s pomočjo pletenice in se spustiva po drsečem pesku na poraščen greben.
Doseževa mesto, kjer se stezica umakne skalovju na avstrijsko stran in kjer ne bi bila odveč kakšna pletenica, saj krušljivo pobočje ne omogoča dovolj varne steze. Previdno korak za korakom prečiva strmino in nato se vrneva na greben in po njem hodiva in hodiva, srečava tekača, se ozirava na obe strani strmega in delno prepadnega grebena, doseževa gozdno mejo in med visokim rastlinjem prideva do razcepa steze. Greva navzgor in doseževa 1503 m visoki vrh Povne peči, ki je lepa razgledna točka s klopjo in dvema skrinjicama. Na vrhu ni več žiga, ki ga je nepridiprav odnesel. Le kaj mu bo, se vprašava, nato pa se okrepčava iz najinih nahrbtnikov in uživava v pogledih.
Na zahodu je že več oblačnosti in čas je za nadaljevanje poti. Oprtava nahrbtnika in stopiva nazaj do stezice, ki po avstrijski strani obide vrh. Ponovno sva na spolzem grebenu in previdno iščeva varen korak. Spustiva se, greva po stezici med visokom praprotjo, doseževa širšo in blatno pot in po njej doseževa kočo na starem Ljubelju. Oskrbnik že ve, da žiga na Povni peči ni več in da bo novega potrebno ustrezno zaščititi pred pohlepnimi rokami. Stopiva na široko cesto in pričneva spust srečajoč številne pohodnike in kolesarje, ki se trudijo premagati klanec. Spustiva se do pitnika s klopjo ob poti, greva še malce navzdol in na mestu, kjer je obilica vode očistiva blatne čevlje. Še kratek spust narediva in sva pri urejeni strugi potoka, ki veselo pada preko pregrade in hrupno pozdravlja mimoidoče. Stopiva naprej, narediva še dva ovinka in že sva pri predoru na Ljubelju.
Prestopiva cesto in greva mimo nekaj avtomobilov do bifeja po pijačo ter se nato vrneva do svojega avtomobila. V dobrih treh urah in pol sva naredila osemsto višinskih metrov in krožno pot zaključila pri devetih kilometrih. Nad Ljubeljem še vedno sije sonce, ko pred poldnevom odpeljeva proti domu...