Delo - Jana Zupančič Grašič: ... V Svečini!
Marjan Žiberna, Primorec, ki živi v Ljubljani, vabi na Štajersko, točneje v Svečino, kjer bo kmalu kmečki praznik.
Če boste hoteli najti Marjana, pa ne tistega namišljenega, ki ga že več let glasno vpijoč neuspešno iščejo na večdnevnih glasbenih festivalih po Sloveniji, boste nanj morebiti naleteli med vinorodnimi grički v prijazni vasici Svečina. A to le takrat, ko je prost, s čimer pa se svobodnjakarski publicist, pisatelj in oče treh otrok ne more ravno pohvaliti. V Svečino ga vleče srce – in to ne le tisto, ki ga izrisuje cestica med vinogradi.
»Samo da grem iz Ljubljane, sem že 70 odstotkov manj živčen kot v mestu,« pove napol šaljivo, a dokaj značilno za 47-letnega Marjana Žiberno tako v govornem kot pisnem občevanju. In v teh letih je nekdanji tekač na srednje dolge in dolge proge napisal že mnogo tega: urednikoval in novinaril je namreč pri številnih revijah – Svet in ljudje, National Geographic, Polet, Slovenia Times, Playboy, Atletika in drugih – sodeloval s TV 3 in (R)TV Slovenija. S slednjo sodeluje tudi letos, in sicer kot svetovalec pri scenariju in režiji dokumentarnega filma o ljubljanskem maratonu, ki ga pripravlja Toni Cahunek.
Že spomladi je o najbolj znanem ljubljanskem teku, ki bo jeseni potekal že dvajsetič (20-letnica bo prihodnje leto) napisal knjigo, teka pa se je lotil tudi v svojem zadnjem leposlovnem delu, že četrtem po vrsti, v romanu Norma – o lovu na olimpijsko maratonsko normo, dopingu in še čem. »Želel sem napisati knjigo o teku, ki pa bi bila zanimivo tudi za ljudi, ki jih tek drugače sploh ne zanima,« pojasni. Sam je sicer kot nekdanji atlet in trener ljubitelj teka, a teče le zase. »Niti rekreativno ne tekmujem, saj me to ne zanima. No, tekmovanja so me še kako zanimala pri 20, 25 letih, zdaj pa krizo srednjih let doživljam na drugačen način – pišem knjige.«
Začel je z Beznico v Kitalah, s svojo duhovitostjo navdušil prav tako v potopisu Bazni ščurek, ki je hkrati rezultat njegovega druženja z znanimi (žal nekaterimi že pokojnimi) alpinisti in potepanja po gorskih vršacih, se pred Normo poigraval v Dobrem pastirju in drugih kratkih ženskah. »Super se mi zdi, da napišem knjigo in ta nato izide. Vem, zelo banalno pojasnilo, a tako je. Samo pisanje mi ni v posebno veselje, me pa razveseljuje, ko sem enkrat v ciljni ravnini, ko vidim, da mi bo po začetnem kaosu kljub mukam in malodušju na koncu uspelo. Izziv se mi zdi zanimivo povedati dobro zgodbo in da to drugi opazijo.« Zgodbe niza tudi v svojih potopisih in turističnih vodnikih. Doslej so v knjižni obliki izšli trije: Po Dolenjski, Posavje in Po Tržiču in okolici. »To delo pa je dejansko čudovito! Prideš v kraj, ki ne velja za posebno atraktivnega, a ko enkrat začneš odkrivati stvari, si navdušen nad zanimivostmi, ki sploh niso ali so le malo poznane,« pove očeh treh otrok, ki se že od mladih nog rad klati naokoli, zdaj tudi z otroki in ženo Nino. Štajerko.
Na severovzhod!
Zato Žiberna zase pravi, da je v Ljubljani živeči Primorec (do študija je živel na Malem Ubeljskem pri Postojni), ki se navdušuje nad Štajer(s)ko. Nino ima zdaj doma, na Štajersko, natančneje, v njeno domačo Svečino (15 km od Maribora) pa rad pride in tokrat tja vabi tudi nas. »Zaradi žene do tega kraja sicer ne morem biti objektiven. Taki kraji se ti pač priljubijo.« In glede na povedano, utegnili bi se tudi nam.
»Če povem na kratko: fantastični razgledi, dobro belo vino, možnosti sprehajanja po goricah gor in dol, kolesarjenja po kucljastih gričih, vinogradniški muzej, najde se tudi marsikaj dobrega za pod zob,« našteje. Malo bolj na dolgo pa … Zagotovo ste že v kakem turističnem oglasu ali v reviji občudovali svečinsko srce, vijugasto cesto, ki se izriše v srce, gledano z razgledne točke med vinogradi. »To je nekdo odkril povsem po naključju, šele pred nekaj leti. Zadnje leto ali dve pa je ta točka tudi bolj množično obiskana,« pojasni Žiberna. Kako jo najti? »Svečina ima svoje vaško jedro, okoli katerega so razmetane vinogradniške kmetije: do posameznih hiš usmerjajo table, in ko boste našli turistično kmetijo Dreisiebner, boste na cilju.« Vino? Seveda, in to lahko celo združeno s pohodništvom, najraje z nordijskim. »Gre za Vinotour, različne dolge poti – 11, 22 ali 24 kilometrov –, ki se vijejo med vinogradi ter mimo dvorišč slovenskih in avstrijskih vinogradniških kmetij. Te najmanj dvakrat na leto gostoljubno odprejo svoja vrata in povabijo na pokušino vin, pa tudi domače kulinarike. Domača zaseka, pečenice, jetrca …«
Vrhunec konec septembra
Ravno zadnji vikend v septembru, 26. in 27., bo tam tradicionalni kmečki praznik, na katerem bodo Svečinčani obiskovalcem postregli in pokazali vse, kar imajo tam najboljšega, s kulturnim vložkom vred – razstavo na gradu, glasbo, pokušino prvega mošta, trgatvijo vaške trte, razpredanjem pametnih mož, kar prešerji (stiskalci grozdja, op. p.) vsekakor so. Ne bo manjkala niti lanska vinska kraljica, ki jo v teh krajih imenujejo vsake dve leti, niti vodeni pohod po poteh Vinotoura. Sicer pa se lahko po njih sprehodimo kadarkoli – dobro so označene, s kažipoti v obliki steklenic, na voljo je tudi zemljevid –, dolžino pa poljubno prilagajamo, še zlasti če gremo na pot z otroki. »Njim je na voljo tudi igrišče ob šoli, starši pa lahko v bližnji gostilni v miru spijejo kavo. Zraven je tudi svečinska cerkev, na kateri je spominska plošča v čast Andreju Perlachu.« Če je danes najpomembnejši Svečinčan lucidni radijski družbenopolitični komentator in vsestranski avtor Marko Radmilovič, je bil v 16. stoletju to omenjeni Perlach – matematik, astronom, za povrhu pa doktor medicine; izdeloval je zapletene astronomske naprave, poleg astronomskih letopisov pa pisal tudi o problematiki kuge, ki je takrat morila po Evropi, je pojasnil Žiberna. Da ima zgodovina vasice že dolgo brado, priča še grad iz 17. stoletja, ki je občasno odprt in na voljo za ogled. Gremo?