Fajn.si - Miha Hribar: ... je najboljša droga! - Balkanski festival v Prilepu ...
Ste že slišali za plezalsko obliko krize ob povratku domov? Sila, sila čudna reč, zahrbtna in težko obvladljiva, poznana le v določenih krogih ter izkušena na koži le redkih srečnežev. Oziroma nesrečnežev, odvisno seveda v kateri fazi se človek znajde.
Manifestira se v različnih oblikah, najpogosteje pa privede do upada energije, motivacije in rušenja duševne stabilnosti. Skratka skrajno neprijeten pojav, ki ga po najnovejših raziskavah in dognanjih najverjetneje povzroča nekakšen nenaden preskok iz idile, pozitive in popolne sproščenosti nazaj v sivo rutino vsakdana. Ta reportaža se nanaša na okoliščine, ki so privedle do akutne oblike tega pojava pri enaindvajsetih Slovencih, sedmih Avstrijcih, Bosancu, Francozu in Argentincu.
Celotna zgodba se seveda, kot vse, začne povsem nedolžno, z enostavno idejo kako v enem kraju, v istem času združiti čim več klajmberjev, s skupnim ciljem kvalitetnega razmigovanja po nizkih granitnih balvanih. Torej neke vrste festival, bi se reklo. Sama lokacija igra pri celotnem podvigu seveda najpomembnejšo vlogo in tokrat je to Makedonija. Makedonija bouldering festival it is! Vest veselo zakroži med ljudmi in kar naenkrat je zbrana pisana ekipa, željna in odločena oditi novi avanturi naproti.
Skozi leve in desne ovinke nas pot popelje skozi Balkan, do večini še nepoznanega makedonskega mesta po imenu Prilep. Razen seveda, če niste morda doma v tobačni industriji. Če ste, potem ste za Prilep zagotovo že slišali. Velja namreč za enega večjih in kvalitetnejših pridelovalcev tobaka na Balkanu. Predvsem v jeseni tega enostavno ne morete spregledati, saj se tobačni listi sušijo tako rekoč na vsaki ulici in na vsakem vogalu. A glede na obilico deviških balvanov v okolici in edinstveni kulturi, ki je v tem mestu doma, Prilep zagotovo ne bo ostal poznan le zaradi tobaka. Vsaj med plezalci ne!
Bistvo našega festivala so seveda kamni. Kvalitetni, navdihujoči in gatetrgajoči balvani, katerih je tu ogromno. Brez heca, res jih je ogromno. Še takrat, ko misliš, da si prehodil in pregledal večino hriba, se ti na vrhu odpre pogled na naslednji greben in naslednji in naslednji. Prav poseben zaplet celotni zgodbi pa doda dejstvo, da je večina balvanov še nepreplezanih. Toliko jih je, da kamorkoli se naša ekipa odpravi, prav vedno najdemo, očistimo in preplezamo toliko novih linij da skorajda nastane kar nov sektor. Enkraten je namreč občutek, ko se sprehajaš od kamna do kamna, ko nekje v daljavi opaziš res jebačko skalo, ko posekaš grmičevje, pokrtačiš mah in skupaj z ostalimi hipnotiziranci nekako sestaviš kombinacijo gibov. Prej ali slej seveda to novo linijo nekdo uspešno prepleza, stvar dobi svoje ime in svojo oceno, mi pa nezamenljiv občutek ponosa na našo stvaritev. Pivo zasluženo!
Torej, misli begajoča količina in kvaliteta balvanov sta en razlog za pojav našega trenutnega mentalnega stanja. Drugi je vsekakor igra odkrivanja in realizacije nečesa novega ter ponos na naše edinstvene kreacije, ki sedaj narejene čakajo na prihodnje obiskovalce. Nekaj je, vendar da se mlademu in zdravemu človeku pokvari mentalno stanje najbrž premalo. Tretji razlog h celoti zato prispevajo Makedonci s svojo kulturo in edinstvenim življenskim utripom. Prvi občutek, ki vas tam preplavi je, da ste se izgubili v času, nekje sredi 20. stoletja. Ljudje so na ulicah, odprti in prijazni, pripravljeni na debato. Mnogi starejši moški s katerimi se pogovarjate, vam bodo z veseljem povedali, da so služili vojsko v Sloveniji, zraven pa našteli še toliko prigod, da se boste počutili kot na obisku pri dedku. Ali pa se vam zgodi, da se zataknete v pogovor s prodajalcem na bazarju, ki ljubljanske ulice pozna bolje kot vi. Po dveh ali treh dneh nas pozna že polovica Prilepa, od natakarjev in prodajalcev, do brivcev in taksistov. Razne zgodbe o nočnih pohajanjih po Prilepu raje zadržim zase, pa saj si lahko predstavljate … Piko na i doživimo s sprejemom pri županu, ki povabi celotno ekipo in naše makedonske gostitelje na razgovor o naši odpravi in prihodnosti plezanja v tem balkanskem biseru. Mimogrede, baje smo bili na lokalnih poročilih!
Kaj pa denar, kakšne so cene? Brez veze! Ne, res brez veze. Obilna večerja v najboljši restavraciji v mestu, s pivom ali dvema in žuto rakijo – 5 do 7 evrov. Burek 75 centov, kava pod evro. liter in pol litra piva v trgovini, malo čez evro. Ob takih cenah in bogati ponudbi izvrstne hrane, je kuhanje večerje največja bedarija, ki jo lahko storite. Kakšna pašta s tuno, lepo prosim! Na meniju so pleske, čevapi, uštipci, ajdučke, šobske solate, ajvar, polnjene paprike, taratur, pinđur, Kralj Marko pivo in pa seveda kakšna rakija za ‘prebavo’. Močna energijska dieta al la Makedonata. Power in špirit brez primere! Bazar vsak dan, ob sredah in sobotah pa še izdatno, ponuja vse, od odličnega sadja in zelenjave, do oreščkov, oliv in začimb. Prava sočna in okusna hrana, daleč od plastike ki smo jo navajeni iz domačih supermarketov. Dopoldanskemu lahkotnemu vzdušju doda svoje še sprehod med številnimi obrtniškimi lokalčki. Od čevljarjev, brivcev, kovačev, mesarjev, pekov, ključavničarjev, trgovcev, svečarjev, vsak ima svoj čar in med vsemi lahko zlahka pozabiš na uro in rahlo ‘odplavaš’. Kot na primer pri najbolj znanem brivcu v mestu, garantirano nepozabna izkušnja. Gospod v ranih osemdesetih letih, z najbolj avtentično brivnico, mimogrede brije že vsaj petdeset let. Na steni diploma brivske šole nekje in sredine prejšnjega stoletja, a še vedno z mirno roko, ko drži in suče britev. Dobro, morda ostane pod nosom kakšna spregledana kocina ampak mojstru res ne gre oporekati. Vas zanima kaj je absurd? Taksi iz mesta, čez polje do vznožja balvanov, manj kot dva evra. Če se ti res ljubi pa lahko zagotovo pri komu rentaš tudi osla za kak dan.
V tej refleksiji okoliščin krivih za našo malodušnost ob povratku, pa velja izpostaviti in okriviti še vse klajmberje, ki so sodelovali na festivalu, tudi Makedonce seveda! Vsak od nas pravzaprav nosi del “krivde” za teden dni pozitivne energije, ki je preskakovala kot elektrika od posameznika do posameznika. Tudi do točke, ko enostavno ne moreš več biti vedno na novo navdušen, vsakih pet minut. Pa naj bo balvan, okolica, hrana ali ljudje. Lahko se le nasmehneš in si zadovoljen, da si kjer si.
Je pa pošteno, da razkrijem majhno skrivnost, ki brez posebnega napora pripravi gručo na nov dan. To je tako imenovan ritual jutranjega predklona, da predklona! Zelo enostavna zadeva, vsako jutro ob 8.00, ne 8.03, se vsi zberemo na ulici pred našimi hišami, se postrojimo, pogledamo v sonce innnnnn … sledi predklon. To je to, enostavno. Garantirano nihče ne vstane z levo nogo in dan se lahko začne, najbolše možno!
Torej, nekako smo mukoma razdelali vzroke za našo akutno obliko duševne krize ob povratku v prelepo sivino ljubljansko (avtor je pač doma v Ljubljani – op.ur). Kako naj sedaj prepričam glavo, da je vredno iti za vikend plezat v prepolno, zlizano in dolgočasno Mišjo Peč. Na eni strani sončni hribi polni nedotaknjenih balvanov in relativna samota, na drugi pa hipermarket vzdušje, dren in kričanje v primorskih plezališčih. Namesto, da bi se sprehodil in napravil svojo linijo na svojem balvanu, lahko sedaj čakam v vrsti za najbolj zlizano in oblegano smer. Štekaš? Mimogrede, očistili smo približno petdeset novih linij, trenutno čakajo na oddelku za evidentiranje, da jih pridna duša pretvori v elektronsko obliko in objavi …
Namesto prijaznih pogledov in sproščenih pogovorov sedaj na ulici gledam povešene face in poslušam prerekanja zakaj je Jankovič boljši kot Virant in obratno. Jutranje izice ni več. Sem zadnjič po neumnost pogledal poročila, kaj mi je bilo tega treba ne vem. Samo še politika in denar sta važna. Slab soft landing smo si pripravili ob povratku. Naj bo ta članek v opozorilo vsem, ki se še boste odpravili balvanirat v Prilep. Preveč lepote, uživancije in pozitive skoraj zagotovo povzročijo nastanek omenjene krize, kakor koli jo želimo poimenovati. Načinov kako se z njo soočati verjetno obstaja mnogo, najbolj verjetno zaleže kar izguba spomina. Bolj konzervativna opcija pa je seveda počasen in postopen preklop nazaj v realnost življenja in pa plan za naslednji obisk. Naprimer v koncu meseca Marca, na festival Kralj Marko (op.p. sponzor je Kralj Marko pivovarna).
A za konec naj povem, da se kljub vse tegobam ob povratku, stvar definitivno splača! Čeprav se bomo še nekaj časa srečevali z ravnodušnostjo, razdražljivostjo in splošnim upadom libida, je to pač davek, ki ga plačamo kadar se nam širijo obzorja. Dober prijatelj je vedno filozofiral, da bi moral vsak Slovenec enkrat v življenju za mesec dni v Indijo na širjenje obzorij. Da ti stvari malo padejo v kontekst in pozabiš na kako vsakdanjo, brez pomensko, družbeno vcepljeno neumnost.
Miha Hribar
Foto: Štefan Wraber