Tiger Pikič: Danes čedalje več ljudi daje vsakovrstne nasvete, mi pa delimo le svoje izkušnje, zato nič od zapisanega ni resnično (ni res nično).
Krasna kupola kamnite katedrale
»Piko, kaj praviš, če bi šla jutri na Mangrt?« Poigraj se s kartami Modrost nevidnih ravni, kaj ti svetujejo. In res iz kupa 44 samih dobrih kart potegne Arhitekta usode. »Ojej!« Obrnjena prav bi pomenila zaveznika, a kaj, ko je narobe in pomeni izziv. Prebere, da pomeni oboje hkrati, in si oddahne. »Jutri greva na pot ob petih, popoldne so možne nevihte.« Seveda ne vstane ob napovedani uri, a naslednji dan ne potrebujeva več zgodnjega vstajanja – vremenska napoved je dobra.
Na javno prevozno sredstvo čakava Pri Mlinču. Izi si ogleduje in opazuje ljudi, sam pa se raje pogovarjam s človeškim mladičem in njunima starima staršema, kot prvi v vrsti že eno uro čakajo na vožnjo navzgor. »Gospod, voznik v avtu pravi, da se lahko gor peljete z njim,« zaslišiva reči redarja. »Dragi Piko, hvala, po tvoji zaslugi se že peljeva, avtobus bo gotovo poln!«
Pozabil je že, kako čudovita kupola stoji visoko pod nebom, zato globoko vzdihne. Pravijo, da se v gore hodi zgodaj, a midva nisva med njimi. Veselim se že množice raznovrstnih ljudi, ki jih bova videla in srečala. Zakaj nekateri iščejo samoto samo v gorah, ko pa jo lahko najdejo kjerkoli, že v gozdu?
Zadnji trije kilometri in 150 višinskih metrov ceste so zaprti za promet, slišita se le govorica ljudi in šum vetra mimo vozečih kolesarjev. O, celo mamica z vozičkom si jo je izbrala za sprehajališče! Izi, katera stvar ima v hribih najmanjšo težo z največjim učinkom? Skomigne z rameni, ne ve … Toaletni papir vendar! Če te tu prime na stran, se nimaš kam skriti.
Izijev pogled se ustavi na krpah snega. Ej, stari, prvega avgusta ga v kaminu res ne bi smelo več biti! Ne posluša, ne sliši. Ko vidi, da imata dva sestopajoča na glavi čelado, ju vpraša: »Je v Slovenski še kaj snega?« »Ne, se da povsod mimo. Tamle ne boste imeli sonca,« pokaže na melišče pod steno. »Sicer pa je peklensko vroče.«
Ob boku Rateškega Malega Mangrta sva šele opoldne. Temni očesi Belopeških jezer se zasvetita, da je veselje! Sva pri sedmem mejnem kamnu od vrha gore in na tretjem kamnu od sonca. Sva prijetno počasna. Izi, da se ne boš začel gnati navkreber, če nas bo dohitela kakšna brhka mladenka. Nisi več mlad! Zakaj danes toliko fotografira ljudi? Res pa je, da gamsov in kozorogov tu ni. Še rožice so bolj redke kot kje drugje.
Kmalu nad vstopom dohitiva gospo, ki ima pred seboj mladega fanta. Ona se spretno umakne, fant nad njo pa je nekoliko neroden pri vpenjanju samovarovalnega kompleta. Popkovina je za tiste, ki gredo blizu svojih sposobnosti ali jih morda ne poznajo. Sam sem za srajco zataknjen kar nepripet! Bolj začutim kot zaslišim: »Saj gre kar v supegah.« Vse je v redu! Vidiš, da ima tik za petami izkušeno in dobro opremljeno žensko, ki budno pazi na vsak korak?
Veliko dejavnikov vpliva, v kakšni obutvi gre človek na goro. Eni prisegajo le na visoke. Sploh tisti, ki ves ljubi gorski čas hodijo v njih. Izi se je danes odločil za nizke gojzarje, imenovane traktor. »Tako je noga bolj svobodna, lažje gibljiva. Resda v njih ne moreš teči po melišču, ker ti lahko zmelje gležnje.«
Tedaj zaslišiva trd udarec ob skalo. Stisneva se pod večjo skalo in poslušava. Prav počasi in elegantno mimo naju priskaklja kamen. Kmalu sva mimo fantov in iz kamina, kjer rado prileti navzdol kaj tršega. Nekoliko višje droben cvet pozdravlja mimoidoče. Roža se je naselila tik ob klinu, da ljudem posveti v obraz. Koliko ljudi je danes opazilo to drobno mojstrovino?
Višje opazim nov cvetlični motiv. Slikaj jih, prosim! Zaverovan v poglede na sedlo me sprva ne sliši, potem pa se zdrzne in obstane sredi koraka. »Kako čudovito!« Za Izija je fotografiranje rož občutljivo početje. Ko gleda skozi objektiv, izgubi občutek za okolico.
»Piko, se spomniš tega balkona, ko smo šli z Butkovim lastnikom in Putkom gledat sončni zahod? Saj res, kot vedno si me takrat čakal v avtu.« Kraj ima prijetno energijo in dober razgled. Odločim, da Izi naredi daljši postanek. Ko se po četrturnem odmoru odpraviva dalje, prekrižava pot ženski navezi, ki je za robom izplezala iz lepe štirice.
Izi, opozoril sem te, da ne potegneš hitreje, ko te prehitijo dekleta! Na vrhu nahrbtnika imata vrvi in za pasom privezane plezalke, navzgor pa lezeta v telovadnih copatah. Carici, bi naglas rekel Izi, če bi vedel, da ga ne slišita. Ne vem, ali sta po horoskopu kozoroginji, a lesti po gorah znata kar dobro. Na srečo gorski dami upočasnita ritem, da lahko narediva nekaj posnetkov.
Ljudje se navadno fotografirajo s križem, le midva najprej poiščeva mejni kamen. Na vrhu so vsakovrstni ljudje. Mlada Gorenjca sta zlezla Briljantino, dobro šestico. Pravita, da se po njej lepo poplesava. Mimo pride samotarski Čeh Jaroslav, ki je steno preplezal sam. Izraz na obrazu turistke v družbi vodnika je videti presrečen. Po slovenski strani pridejo na vrh tudi tanke nogice, nasajene na kratke hlačke, pod temnimi kodri pa po hrbtu maha majhna malha.
Slovensko stran bogati pogled na pokončni Jalovec. Vidim, da je Izi mislil resno, ko je za sestop določil vsaj toliko časa kot za vzpon. Kmalu pod vrhom dohitiva tisto nenavadno dekle. Eno samo vprašanje: »Ali vas lahko fotografiram?« spremeni tok dogodkov. Prvi posnetek se spremeni v foto delavnico iz portretiranja. 40 let star objektiv in močna svetloba mu nekoliko nagajata. Nikomur od nas se ne mudi.
Dekle se zna pogosto ustavljati in zelo dobro vpijati lepoto pokrajine. Tudi midva se obračava v različne smeri in iščeva dobre motive. Počasi usklajujemo ritem in kmalu hodimo drug blizu drugega. Izi mi naloži, da z njo navežem pogovor in izvem, od kod je. Serima je Francozinja, v Sloveniji bo morda še ves mesec. Izveva, da je v koči pustila večji nahrbtnik in s tem je skrivnost male cule na hrbtu pojasnjena.
»Ko sem srečal gorskega reševalca Igorja, je bilo to melišče prekrito s snegom. Ne vem, kako bi se takrat končalo, če ga ne bi ogovoril. Morda celo s kakšnim portretom v Slovenskih novicah. Snežišče sem prečil, kot bi bili v kameni dobi – v rokah sem držal dva špičasta kamna.« Ja, povsem drugače je, kadar je človek v formi. Nam, tigrom, se ni treba dan za dnem ukvarjati s treningom. Moji vrstniki v naravi prespijo na dan tudi po šestnajst ur, počivajo celo dvajset. »Vidiš, na tole skalo sem se usedel in ga počakal.« Glej ga Zlomka, kaj ta človek res ne vidi krasnih rož, ki rastejo ob njej?
Od gornjega Belopeškega jezera se sliši bučna glasba. Izi potrebuje nekaj časa, da mu kapne – ob glavni cesti sva videla smerne table za ta koncert. Ni ravno zvrst glasbe, ki bi ustrezala nam, divjim mačkam. Iziju ne pustim, da bi se pred tujko hvalil z imeni vseh gora, ki jih pozna. Namesto tega ga z zagruščene poti usmerim v sestop po skalnem robu, kjer so občutki prekrasni.
Pot se položi, pod Malim Rateškim Mangrtom prideva v stik z mehkimi travami širokega sedla. Čas je, da Izija nagovorim, naj se zahvali gori. Nikdar ne bo vedel, kdo ali kaj ga spodbode k stvarem, ki jih ne zazna zavestno in za katere misli, da se jih spomni samodejno. Roki dvigne kvišku, gori v pozdrav zažvižga najljubšo mi melodijo in ona mu sproti vrača odzdrav.
Na najbolj izpostavljenem pomolu sedla skupina Italijanov uživa v mirovanju in visokogorskem počitku. »Nočem dol!« pravi Serima. Izi skomigne z rameni: »Zadnji avtobus bo odpeljal čez 50 minut. Nekaj časa še imamo.« Izijev obraz razkriva veliko zadovoljstvo. »Piko, vidiš, kaj vse se lahko zgodi zaradi enega samega vprašanja!« Serima doda: »That is the beauty of life,« v tem je lepota življenja. Izi, zgodilo se je tudi zaradi njenega prijaznega nasmeha in isker v očeh ….
Izi ne bi bil Izi, če se ne bi spotoma ustavil pri Rabeljskem jezeru in naredil ovinek k Belopeškim. Ves dan zaprta cesta je bila za čudo odprta. Moja ekipa pliškov, ki me je čakala v avtu, se po prehodu meje želi ustaviti še pri Zelencih, tem našem zelenem biseru, preden končamo obisk veličastne narave. No, pa sem bil pri najvišje stoječem mejnem kamnu Slovenije, in tudi Iziju se je izpolnila želja!
Tiger Pikič & Iztok Snoj