Špela Baznik: Daleč a tako lepo.
Ob zbiranju žigov razširjene transverzale se je potrebno podati tudi na zahod Slovenije. Tako sem se po dolgi vožnji najprej sprehodila po Koradi, katere vrh je na višini 811 m, kjer je bilo sicer sredi junija zavetišče, ki je kar konkretna hiša, zaprto. Srečala sem dva kolesarja, ki sta se po cesti povzpela vse do vrha.
Po Koradi sem nadaljevala z vožnjo skozi idilične slovenske vasice z vinogradi v Benečijo s pogledom na italijansko stran Kolovrata in se pripeljala do koče Rifugio Guglielmo e Giovanni Pelizzo na kar 1325 mnm, kjer je ob koči observatorij. Koča je bila odprta, v njej pa skupina motoristov. Sledil je vzpon po krasni travnati poti do vrha Matajurja (1645 mnm), kjer stoji kapela. Preko pogorja Matajurja je v 1. Svetovni vojni potekala glavna italijanska obrambna linija, katero pa je nemška vojska pod poveljstvom Erwina Rommla prebila ter pognala celotno italijansko vojsko v beg.
Ker je čez Slovenijo v sredini junija veter prinesel puščavski pesek, razgledov z izjemo na Stol ni bilo, sem pa na poti navzdol ob Domu PD Benečije videla planike. Obiska ni bilo veliko, saj še ni bilo počitnic. Ker sta bila oba sprehoda kratka, vožnje pa ogromno, sem se sprehodila še do slapu Kozjak nad Kobaridom. Pot je zgledno urejena (plačilo 5 €). Sprva je viden mali slap Kozjak visok 8 m, žal tik pod mostom, ki deloma zakriva njegov pogled, nato ob koncu doline še veliki, izjemno impozanten 15 m visok slap. Pot do slapu poteka čez čudovito smaragdno Sočo, tako da so bili razgledi ves čas veličastni.
Naslednji dan sem vstala še pred soncem in se pred največjo vročino podala na vzpon na Stol iz Breginja. Parkirala sem malo nad vasjo. Sledil je vzpon do Cerkvice Sv. Marjete sredi gozda. Do cerkvice vodi tudi zložna makadamska pot, sama pa sem prečila po markirani poti kar naravnost navzgor. Strmina praktično ni popustila vse do grebena. To pot vsekakor ne priporočam malim otrokom, da se jim hribi ne zamerijo. Prihodu na greben je sledilo izjemno presenečenje, saj se je zgodaj zjutraj še zelo dobro videlo celotno Kaninsko pogorje.
Očitno puščavski prah naredi praktično ničelno vidljivost šele sredi dneva. Videli so se tudi obrisi gora oddaljenih Julijcev. Izjemni so bili razgledi z 1673 m visokega vrha. Žal je slab vtis pustila zaraščena pot polna visokih kopriv, tako da priporočam hojo v dolgih hlačah, markacistom in urejevalcem markirane poti pa, da bi mogoče pot vsaj na grebenu bolje uredili. Nazaj grede sem se sprehodila še do sosednjega vrha Njivca. Ker je postajalo prevroče, sem se spustila nazaj v dolino. Na spustu sem srečala le dva tujca, ki sta sopihala proti vrhu. Na poti navzdol sem zavila še k izviru Bele, kjer sem si natočila hladno vodo, ki je še kako prijala. Sledil je še skok v toplo Nadižo in pot domov.