Oktober 2010 - Iz planinske vsebine
Planinski tabor 2010 v Krnici
Katarina Marin Hribar: Krnica leži skrita za 'devetimi ovinki' vršiške ceste. Pripravljeni na čarobnost te dežele (tam se za doživetji še kar podijo Kekec in njegova ekipa) smo se mengeški planinci preselili tja zadnji teden v juliju. Krnica nas je gostila že tretjič …
Kakor lani v Savinjski dolini je tudi letos pripravljavce prvo noč pozdravila nevihta, ki pa ni bila tako huda, da bi nas prestrašila. Zagreto smo postavljali šotore in si zamišljali, kdo si bo izbral kateri šotor. Posebej veseli smo bili, da je bila pripravljalna ekipa tako pisana, sestavljena iz naših starih prijateljev ter obogatena s planinci, ki so letos prestopili v srednjo šolo in se bodo naslednje leto udeležili tečaja mladinskih vodnikov pri PZS. Hitro smo pozabili na zadržanost, ki je tako značilna za 'dolinske' odnose, in se oddahnili, da se začenja – tako smo čutili – spet en poseben teden.
Udeleženci so bili zelo raznoliki (od dvoletnikov do dedkov in babic), zato smo se razdelili v dve skupini. Prva se je kakor že prejšnja leta imenovala Črički, druga pa Grče. Čričke je prevzel vodnik Gašper. V nedeljo so šli v lepem sončnem vremenu na Mojstrovko po lažji poti (tj. po južnih pobočjih), v ponedeljek so se podali proti Vršiču, se na poti ustavili pri Ruski kapelici in se skrivali pri Erjavčevi koči. Naslednji dan so preverili, kaj se skriva naprej od našega tabora – za spominskim parkom umrlim v okoliških hribih hudournik, ob katerem se pride do koče v Krnici, še naprej pa zatrep, kjer so se planinci poigrali z odmevi in vodo. V četrtek so se skupaj s preostalimi udeleženci odpravili čez Vršič v Trento. V petek so se pred dežjem umaknili v topel bazen, v soboto pa so se na Slemenu naužili enega najpogostejših pogledov na slovenskih hribovskih koledarjih – tja jih je odpeljala Mojca, načelnica mladinskega odseka. Grče sta pod svoje varstvo vzela Boštjan in Ana. Prvi cilj je bil enak kakor pri Čričkih: Mojstrovka, le da so 'ta vel'ki' ubrali Hanzovo pot. Mojstrovko si bo marsikdo zapomnil po melišču, ki je neke vrste gondola za v dolino …
V ponedeljek sta nas po Poti Planica—Pokljuka vodila prijatelja Irena in Vlado Habjan. Pot smo iskali v brezpotju, pomagali smo si z vrvno ograjo … Tura je bila zelo zahtevna, tako da so utihnili tudi najbolj zgovorni udeleženci. Že pri večernem ognju sta se nam pridružila predsednik PD Miro Šušteršič in naš vodnik Jože Hribernik, ki sta nas naslednji dan popeljala na Bivak I. v Veliki Dnini. Tudi ta tura je potekala po neoznačeni poti, prečili smo nezahtevno snežišče. Ogledali smo si majhen bivak, občudovali gorsko cvetje, se spustili po melišču in se drsali po snegu. Tudi kepali smo se.
Sreda je dan za počitek in za učenje: dopoldne smo se posvetili poglavjem iz planinske šole, sledil pa je orientacijski tek s ciljem pri jezeru Jasna, kjer smo imeli piknik in kjer so se najpogumnejši okopali. Ta dan se je tabor napolnil z obiskovalci in prav veseli smo jih bili!
V četrtek nam je načrte prekrižal dež. Namesto na Špik smo se vsi udeleženci usedli na avtobus in se pod vodstvom Toneta Burgarja odpravili na Primorsko. Zaradi mokrih skal nismo šli do izvira Soče, ampak smo se takoj spustili po Soški poti. Ustavili smo se pri koritih Mostnice in si ogledali cerkev s freskami Toneta Kralja. Kljub dežju so zagreteži na travniku ob muzeju TNP odigrali nogometno tekmo. Po ogledu muzeja smo se z avtobusom vrnili v tabor in se pripravili na deževno noč, ki se je nadaljevala v … hladen deževen dan. Dišalo je po snegu. Pogreli in potolažili smo se v enem od kranjskogorskih bazenov (in ta dan so na koncu mladi planinci zelo pohvalili).
Ker je nad 2000 metri namedlo kar nekaj snega, smo morali sobotne načrte prirediti: opustili smo misel na zavarovano Kopiščarjevo pot in se na Prisojnik odpravili po Slovenski poti po južnih pobočjih. Na krajšem odseku pod vrhom smo zaradi snega naredili vrvno ograjo. Nagrajeni smo bili s pogledom na planike in celo kozoroge smo lahko občudovali … Sobota zvečer je čas za planinske krste, nagrade, zahvale in posedanje ob ognju pozno v noč. Tam se zberejo vtisi in odtisi pa obljube in upanja … in odločitev, kdo bo zjutraj dišal po zobni pasti …
Še en tabor se je srečno odvil. Da delamo dobro, nam potrjujejo planinci, ki se skupaj s starši vračajo leto za letom, tako rekoč rastejo pred našimi očmi iz planincev začetnikov v izkušene planince, polne idej in predlogov, ki nas ženejo k novim projektom. Žal smo morali dva udeleženca peljati v jeseniško bolnišnico. Ko so jima zdravniki potrdili, da je z njima vse v redu, sta med domom in taborom izbrala – tabor. Tudi tega smo bili veseli. Tako kakor deklet, ki sta sredi tedna poklicali 'reševalno ekipo' staršev, da ju je odpeljala domov – taka nam namignejo, da moramo še kaj nadgraditi.
Da je letošnji tabor uspel, se moramo zahvaliti: vodji tabora Boštjanu Borštnarju in njegovi desni roki Fenji ter vodnikoma Ani Kešnar in Gašperju Mahniču. Kljub majhni vodniški ekipi so odlično zapisali poglavje z naslovom Tabor 2010. Hvala vsem vodnikom, ki so nas obiskali in priskočili na pomoč tudi iz sosednjega društva, pa mami Meti Špruk za torto, s katero smo počastili Rokov in Davidov rojstni dan, in Ani Movrin za obveščevalno gradivo. Se vidimo naslednje leto! Kje? Namig: vleče nas kar naprej po serpentinah …
V spomin Stanetu Lužarju
Dragi Stane! Gore so večne, naše življenje pa mine. Vsak ga po svoje izkoristi in ti si trenutek, ki ti je bil dan na tem svetu, užil v polni meri. Mnogo tega si delil z družino in prijatelji.
Najraje si zahajal na naše vršace v vsakem letnem času. Tako vam je na neki turni smučariji leta 1951 po Pokljuki z Mulejevim in Hrovatovim Jožetom prišla na misel ideja, da bi v Mengšu ustanovili svoje planinsko društvo. Do takrat so bili mnogi Mengšani člani planinskega društva v Kamniku. Od ideje do realizacije ni minilo niti pol leta: 13. marca 1952 je bil ustanovni občni zbor Planinskega društva Janez Trdina Mengeš. Bil si gonilna sila in dolgoletni blagajnik. Toda društvo se ni zadovoljilo samo s prirejanjem izletov. Kmalu ste s prijatelji iz upravnega odbora, katerega član si bil, sklenili postaviti kočo na Gobavici. Že leta 1954 je bila koča nared in v maju je bila otvoritev. Mnogo prostovoljnih ur si opravil in z velikim veseljem si jo obiskoval, dokler ti je zdravje dopuščalo. Tudi pozneje, ko nisi bil več dejaven član, si spremljal dogajanje na našem društvu. S koristnimi nasveti in pripombami si svetoval, kaj bi bilo še dobro postoriti, posebno pri financah, kjer si bil najbolje podkovan. Posebna zahvala ti gre za izdajo zbornika ob 50-letnici planinskega društva leta 2002, katerega brez tvoje pomoči ne bi bilo. Takrat sem že deloval kot predsednik društva in mnogo ur sva presedela pri tebi doma in razmišljala o prihodnosti planinstva v Mengšu. Izvedel sem prenekatero zanimivost o zgodovini našega kraja. Bil si prijeten sogovornik z bistrimi in pronicljivimi mislimi, s katerimi si mi večkrat popestril dan. Tudi ideja o asfaltu na kočo ti ni bila všeč, vedno si gledal na zdrav duh v zdravem telesu – torej na Gobavico peš!
Dragi Stane, naše planinsko društvo se ti zahvaljuje, da si bil kot ustanovni član, blagajnik, član upravnega odbora ter od leta 2002 tudi častni član del naše zgodovine, družini pa v imenu mengeških planincev izrekam iskreno sožalje.
Miro Šušteršič
Predsednik PD Janez Trdina Mengeš