Planinski vestnik: Zahtevni karnijski gori za gorniške sladokusce
Karnijske Alpe so marsikomu povsem neznano gorovje, vendar ga počasi odkrivamo tudi Slovenci. Nekateri jih že leta obiskujemo, o tem čudovitem gorovju so izdali celo slovenske vodnike, ki so v veliko pomoč pri načrtovanju tur. Na grobo lahko Karnijske Alpe umestimo med Julijske Alpe na vzhodu in Dolomite na zahodu. V njihovem osrčju leži Karnija (Carnia) – dežela jezikovnih in narodnostnih posebnosti v že tako raznoliki Furlaniji Julijski krajini. Glavno izhodišče za Karnijo je mesto Tolmezzo (Tumeč), ki je stičišče rek in seveda tudi dolin.
Kot vedno, sva se tudi tokrat ustavila v slikovitem kraju Villa Santina; kapučino in rogljiček nekako že spadata h gorski turi v Karniji. Zatem sva se zapeljala naprej proti Comegliansu. Tik pred omenjenim naseljem sem zavil levo preko mostu rečice Degano v dolino Pesarina, ki je znana predvsem po urarski obrti, pri čemer še posebej izstopa kraj Pesaris z na prostem razstavljenimi različnimi urami. Tudi poševen cerkveni stolp v kraju Pratto Carnico je vreden ogleda.
Tokratni cilj zanimiva gora Monte Siero, 2443 m, in njena soseda Piccolo Siero, 2430 m. Izhodišči sta lahko zaselek Culzei v dolini Pesarina ali Cima Sappada na severu.
Monte Siera
Šla sva iz zaselka Culzei po cesti, ki vodi na prelaz Sierra. Sicer lepa makadamska cesta je za javni promet zaprta, zato nam tista dobra ura hoje do prelaza ne uide. V spodnjem delu, ki poteka po gozdu, so razgledi bolj ali manj omejeni. Tu in tam pa se le pokažejo pogledi na kopaste gore nad Saurisom in proti zahodu na bližnje Cretone, katere zaradi slikovitosti domačini imenujejo tudi Pesarinski Dolomiti. Prelaz Siera ločuje dve dolini, Pesarino na jugu ter Val del Sole (Dolino sonca) z glavnim krajem Sappado na severu. Po Val del Sole teče še zelo mlada rečica Piava. Iz obeh dolin je na prelaz in tamkajšnjo v poletnem času še živo planino približno enako daleč. Razlika je le v tem, da iz Pesarine pripelje cesta, iz Cime Sappade pa le planinska steza.
Tik nad planino sva poiskala označeno stezo, ki naju je med redkimi macesni in rušjem vodila pod južna pobočja Monte Siere. Kmalu sva naletela na razpotje. Ker se je Marjeta tudi tokrat, tako kot vedno, dobro pripravila na turo in poiskala vse možne predhodne opise in skice o gori, ki pa so bili resnici na ljubo precej skromni, sva se odločila za vzpon po vzhodni grapi. Nadaljevala sva po stezi, ki dejansko vodi tudi proti mali Sierri (Picollo Siera). Ob izteku velike grape, ki je bila zelo podobna tisti, ki sva jo videla na eni redkih slik s spleta, sva prečila grušč in manjše snežišče ter zavila v temačno in hladno grapo. Sledilo je presenečenje. Proti nama so trije sestopali. Da bi bili že z vrha, se nama je zdelo nekoliko zgodaj, kajti tudi midva nisva bila ravno pozna in še hitro sva prišla gor iz doline. Zavila sva v grapo, ki je že takoj na začetku ponudila težje, nekoliko krušljivo izpostavljeno mesto, s katerim pa sva hitro opravila, saj nama je nameščena vrv olajšala prehod. Nekoliko višje sva se srečala s trojico sestopajočih. Povedali so, da je višje mesto, ki se jim je zdelo pretežko za preplezati in se ga brez vrvi niso upali lotiti. Zaradi njihove pripovedi sva bila malo zaskrbljena, toda ker je bila v mojem nahrbtniku vrv, nisva takoj vrgla puške v koruzo.
Marjeta je ves čas hodila in plezala naprej. V grapi težave niso presegle dobre I. stopnje težavnosti. Ko sem fotografiral in se oziral naokoli, je Marjeta že zaplezala v bolj pokončno steno in preden sem se povsem zavedel pokončnega skalovja, ki se je postavilo predme, je bila Marjeta že na vrhu težavnega mesta. Varovanje seveda ni več prišlo v poštev in treba je bilo naprej. Oprimkov in stopov je bilo kar precej in tako sem bil tudi sam kmalu zgoraj, kjer je bilo urejeno sidrišče, dobrodošlo za tiste, ki po tej grapi sestopajo. Nadaljevanje ni ponudilo večjih težav in bila sva enotnega mnenja, da je bilo tisto res najtežje mesto. Sestop pa bi bil brez vrvi res precej zoprn.
Na razglednem vrhu se nas je tisti dan skoraj istočasno zbralo sedem. Veliko za osamljeno in težko pristopno Siero, ki pa je prava gorska lepotica in vredna obiska – seveda za tiste, ki so ji dorasli. Po izmenjavi mnenj o težavnosti obeh smeri sva se odločila za sestop po zahodni grapi, ki naj bi vendarle bila za spoznanje lažja, a se nama ni zdelo tako. Grapa je sicer bolj svetla, skalovje pa bolj sprano in gladko. Tako je na dveh ali treh mestih iz nahrbtnika romala vrv, ki nama je olajšala sestop. Kot je pri takih sestopih v neznano običajno v navadi, sva se spodaj zelo razveselila zelenja in prave steze, ki naju je popeljala nazaj na prelaz in po daljšem postanku v dolino.
Mala Siera
Male Siere sva se lotila zgodaj poleti naslednjega leta. Tudi takrat sva šla iz zaselka Culzei na prelaz Siera in naprej po že znani stezi pod južnimi pobočji Siere. Vstopna grapa na veliko Siero je bila še vedno temačna, grušča še več, snega pa tokrat ni bilo veliko, le kakšna osamljena zaplata. Lepo je bilo opazovati strma razbrazdana in divja pobočja velike Siere, še lepše nadaljevati s hojo po večinoma travnati stezici proti vrhu Male Siere. Sicer ne preveč široka steza se je tu in tam malo izgubila, vendar so naju rdeče pike ves čas lepo vodile proti vrhu. V zgornjem delu, kjer so se trave končale in počasi prešle v skale in grušč, je bilo treba biti nekoliko previdnejši pri hoji, vendar večjih težav ni bilo. Ves čas sva hodila s pomočjo palic. Odložila sva jih le za zadnjih nekaj deset metrov, kjer sva preplezala mesta dobre I. težavnostne stopnje. Tudi tokrat je bil razgled lep, kaj lep, tam so razgledi vedno veličastni. Mala Siera je od svoje sestre nižja le za trinajst metrov. Dolgo sva sedela gor in se razgledovala po gorah, ki sva jih že obiskala. Kar precej se jih je nabralo v teh letih, še več lepih spominov in slik, ki jih ne zna zabeležiti noben objektiv. Sledil je pazljiv sestop z vršnega dela gore, potem pa samo še prijetna hoja v dolino.
Igor Zlodej