Aplenca - Tomaž Pibernik: V letošnjem juliju je Alpinistični odsek organiziral trinajstčlansko odpravo na kitajski sedemtisočak Mustag Ata (7546 m).
Odprave smo se udeležili tudi Pavel Ocepek, Peter Zarnik in Tomaž Pibernik iz Suhadol. Gora leži na skrajnem zahodu Kitajske in je eden zadnjih izrastkov Himalaje. Ker je osamelec, je kar nekaj teorij, v katero gorstvo točno spada.
Z letalom smo z Brnika preko Istanbula leteli do glavnega mesta Kirgizije, Biškeka, od koder smo pot s kombiji nadaljevali do Kashgarja, glavnega mesta kitajske province Xingjang, kamor smo prispeli po dvodnevni vožnji. S prostranih visokogorskih planot, poseljenih z redkimi naselji nomadskih Kirgizov, večinoma živečih v jurtah in iz hudourniških sotesk, smo prispeli v bučno azijsko mesto, kjer se, presenetljivo, večina prebivalcev prevaža na električnih skuterjih.
Naslednji dan smo vožnjo nadaljevali do vasice Subash, kjer smo po noči, prespani v jurtah, naslednje jutro naložili naše tovore na kamele in peš odšli do baznega tabora na 4350 metrih nad morjem.
Po dveh dneh počitka (prve dni smo se vsako jutro zbujali v zasneženem taboru), ko smo se za silo privadili višine, smo začeli z aklimatizacijskimi vzponi. Z vzpenjanjem in spanjem vedno višje ter vmesnimi počitki v baznem taboru so se naša telesa vedno bolj prilagajala višini in vedno redkeje se je dogajalo, da si zaradi nehotenega hitrega giba lovil sapo. V baznem taboru je poleg odprav iz različnih delov sveta živelo tudi nekaj domačinov, ki so pasli jake in nekaj koz in ovc, ki so bile namenjene tudi naši prehrani, ker pa je do tabora iz Subashija vodila tudi razdrapana makadamska cesta, so nas vseskozi obiskovali domačini in je bilo vseskozi kar pestro.
Dnevnega ritma smo se hitro navadili; skupni obroki, sestavljeni večinoma iz riža in zelenjave, prej omenjeno meso v bolj lekarniških količinah in pa kakšna »cvetka«, recimo mrzel v oblicah kuhan krompir za zajtrk. Toda naš spremljevalec Wahap in njegov kuhar sta bila pozorna na odzive in se hitro učila, na kakšne jedi smo navajeni, Pavel pa ju je za konec naučil pripraviti, jasno, pražen krompir.
Po slabih desetih dnevih smo začeli z vzponom proti vrhu. Po spanju v taboru ena smo dobili dogovorjeno petdnevno vremensko napoved, ki pa je za naslednje dni napovedovala ohladitev, sneženje in na vrhu vetrove s hitrostjo do 100 km/h. Kljub slabi napovedi smo se po dveh nočeh (Vital po treh), prespanih v taboru dve na višini 6200 metrov nad morjem, trije odpravili proti taboru tri na višini 6800 metrov in ga pozno popoldan tudi dosegli.
Reševanje podrtega in zasutega šotora, posledice divjanja vetra, je bilo k sreči uspešno in tako smo se lahko lotili kuhanja in načrtovanja naslednjega dne. Vedeli smo, da v tako visokem snegu sami ne bomo zmogli poti do vrha, zato smo si na tihem želeli sodelovanja s špansko ekipo, ki je bila edina poleg nas še v taboru. Španci so se naslednji dan poslovili, rekoč, da v takem vremenu ne mislijo nadaljevati, zato smo se po nekajurnem tehtanju za spust odločili tudi mi. Ker je ponoči padlo še dobrega pol metra snega, smo vedeli, da pešec in dva smučarja ne bomo zmogli gaženja po globokem snegu. Odločitev se je izkazala za pravilno ob povratku, saj se je Cenetu brez krpelj mestoma vdiralo čez pas in je bila že hoja navzdol izredno naporna. S smučmi je šlo seveda veliko lažje, vseeno pa so snežni zastrugi in megla onemogočali sproščeno smuko. Nižje je sneg počasi prehajal v pršič in ta je skupaj z gostejšim zrakom in boljšo vidljivostjo omogočal vse lepše zavoje. A snega je kljub veliki nadmorski višini enkrat zmanjkalo in tako sva smučanje sklenila v zasneženi grapi dobre pol ure nad baznim taborom, kjer so naju že pričakovali z ohlajenim pivom.
Vreme se v naslednjih dneh ni izboljšalo in ni omogočalo vzponov proti trojki in naprej, naš čas, namenjen bivanju pod goro pa se je iztekal, zadnjih nekaj dni smo preživeli med druženjem s člani drugih odprav, pripravljanjem tovorov in nakupovanjem spominkov.
Po dvodnevnem ogledu Kashgarja in puščave Taklamakan, dolgi poti do Biškeka, kjer smo v našem hotelu še zadnjič odigrali tekmo vaterpola (tokrat s pravo žogo, ne z lubenico kot ob prvem obisku) in dolgim postankom na letališču v Istanbulu smo končno prileteli na Brnik, ki nas je pričakal z zelenimi gozdovi in našimi najdražjimi.
Čeprav nam ni uspelo stopiti na vrh, smo bili z odpravo zadovoljni, saj smo dobili ogromno novih dragocenih izkušenj. Edina bolj trajna posledica je, da nam riž po odpravi ne tekne več tako kot pred njo. Bilo ga je pač preveč.
Zahvaljujemo se vsem, ki so kakorkoli pomagali pri izvedbi odprave, še posebej pa občinama Komenda in Kamnik ter podjetjem Petrol, Elektro Gorenjska, Poslovna cona Komenda, LPP Ljubljana, Zavarovalnica Triglav in NLB Domžale za finančno pomoč.
Tomaž Pibernik