Večer, 01.07.04, Narava, gore in ljudje - Jože Praprotnik, Manj znane planinske poti in vrhovi: Pršivec s svojimi 1761 metri ne sodi med kakšne težje ture
Manj znane planinske poti in vrhovi
Na goro, ki se ogleduje v Bohinjskem jezeru
Vršinski del poti na Pršivec je skainat greben, razdrapan, a slikovit
Pršivec s svojimi 1761 metri ne sodi med kakšne težje ture, zato pa si vrnitev v dolino lahko nekoliko podaljšamo, med potjo pa si ogledamo kakšno naravno znamenitost, na primer Majsko jamo na severni strani gore.
Pa pojdimo. Do planine Vogar se kar zapeljimo, saj je gorska cesta, za katero Bohinjci pobirajo cestnino, kar dobro vzdrževana, pot iz Stare Fužine ali natančneje s planote nad Hudičevim mostom pa je grda, strma in neprijazna, še posebej, če upoštevamo, da je od tam naprej skoraj z vsakim korakom lepše. Torej z avtom skozi dolino Suhe in počasi navkreber proti planini Blato, potem pa zgoraj levo in počasi navzdol proti Vogarju, nato kmalu uzremo parkirišče. Od tod imamo na izbiro dve možnosti: po kolovozu navzdol proti planini Vogar, potem pa kmalu desno po označeni planinski poti proti Pršivcu ali pa kar po razgledni cesti naprej in navzgor nad planino Hebed prav do konca ceste. Ko nekoliko podrobneje pogledamo v karto, razberemo, da vodi od tod preko planine Viševnik ter planine Ovčarije najbližja, pa tudi najsamotnejša pot do koče pri Sedmerih jezerih. To pot si prihranimo za kdaj drugič, zato pa poiščemo stezo, ki se na levi kmalu priključi tisti s planine Vogar. Od tod naprej je vse lepše. Bujno rastje, zelenje in bogate rose, pot pa le-po razgibana, z bolj strmimi vzponi in ravninskimi deli, da človeku le ni treba ves čas gristi v kolena. Nekaj predelov je prav slikovitih, ko se vzpnemo na greben, ko je levo spodaj jezero, desno pa se nam odpre pogled na našega očaka. Ta vršinski del poti na Pršivec je skalnat greben, razdrapan, a slikovit, da človek mimogrede pozabi na svojo varnost, ko mu pogled drsi po vsej tej lepoti. Vrh sam ni potem nič posebnega, če odmislimo razglede, ki smo jih bili deležni že med potjo. Tu jih je pa še nekaj več na ono stran jezera proti Voglu, preko Komne ter na Tičarice in Vogle desno od njih. Ko se razgledamo in poslikamo okolico, si privoščimo še malico. Posedanja in nastavljanja soncu imamo kmalu dovolj, saj je pred nami še dolga pot. Med rušjem se polagoma spustimo do manjše trate, kjer borno na desni opazili naravno znamenitost Majsko jamo, kamor nas potegne radovednost. To ni kdo ve kako velika jama, a se vanjo vendar lahko zatečemo, če nas ujame nevihta.
Od tod do planine Viševnik je potem le še kakšne pol ure zložne poti. Planina je ena slikovitejših in ponuja lep razgled na Triglav in Ograde pred njim, poleti je rudi poseljena. Nadaljujemo proti planini Jezero, dobrih 150 metrov nižje. Rudolf Badjura bi tam pred sedemdesetimi leti napisal, daje tod več turistov kot planin-cev, pa daje za njegove pojme vse preveč glasno in bi se s tiste poti, skorajda ceste, ki vodi sem gor s planine Blato, čim prej pobral na kakšno stransko pot. Takšno priporočam rudi jaz, saj že kmalu pod planino najdemo odcep na desno in napis "Planina Vodični vrh". No, prve pol ure se spet rahlo vzpenjamo, a je steza samotna in skrita v okrilju mogočnih gozdov. Sprva nekaj okljukov, potem pa skoraj ravna dolinica proti jezeru, torej proti jugu. Jezera kajpak še lep čas ne borno videli, zato pa je ta del poti skrit in samoten. Hoja je lahkotna, saj je pod nogami bogata plast igličevja, teren pa razgiban, dokler se pot ne prevesi navzdol proti jezeru, kjer vedno bolj trpijo kolena. Na žalost se ta planina, za razliko od drugih bohinjskih, močno zarašča. Zgornji del spusta je najbolj strm, nekaj nižje je steza bolj usmiljena do nosilnih mišic, pa nam oči begajo po okolju za jurčki, ki bi na tem toplem južnem pobočju morali poganjati. Že precej nizko spodaj naletimo na cesto, po kateri smo hodili zjutraj. Zdaj jo lahko uberemo preprosto po njej do avtomobila ali pa nadaljujemo po stezi navzdol in potem kmalu na planino Vogar, da naredimo še lep zaključek. In to bi bilo dovolj za kakšnih osem ur hoje.
Jože Praprotnik