Vanja Matijevec ob 30-letnici + poobjava članka Andreja Grassellija iz Na vrhovih sveta: Pred 30 leti smo prvi preplezali Z steno - 18. in 19. pristop na vrh
Vanja Matijevec, 13.05.06: Neskončno me veseli, da lahko čestitam še prav vsem članom odprave Trisul 1976 ob tridesetletnici uspešnega prvega vzpona čez zahodno ostenje Trisula in - upam, da bomo tudi ob petdesetletnici še vsi na tem svetu.
Dodajamo spodnjo poobjavo in še tri kopije iz knjige Na vrh sveta
Na vrhovih sveta
Mladinska knjiga, 1992 – več avtorjev
strani 93 - 96
Na Trisul
ANDREJ GRASSELLI
Spomladi leta 1976 sta se iz New Delhija odpravljali na Trisul dve odpravi, indijska pod vodstvom polkovnika Kumarja in naša. Člani indijske odprave so se nameravali povzpeti na vrh po običajni smeri s severa in se z njega kot prvi spustiti s smučmi, mi smo želeli splezati na vrh prek še nepreplezane zahodne stene. Na sprejemu, ki ga je pod goro pred odhodom za obe odpravi priredil indijski zmagovalec Everesta, major Ahluwalia, smo si stisnili roke in se razšli z besedami: »Nasvidenje na vrhu!«
Po vožnji, ki je trajala celo noč in več kot polovico naslednjega dne, največ po ovinkastih in ozkih cestah, smo bili v dolini Nandakini, v zadnji vasi, do katere je še speljana cesta, imenovani Ghat. Začel se je pohod po nam neznani dolini, ki jo alpinisti, razen neke japonske odprave na Trisulovo sosedo, Nando Gunti, doslej še niso obiskali. V tednu dni smo bili z vso opremo, ki so nam jo nosili domačini, prav pod Trisulom, na višini 4200 metrov. Pot bi bilo mogoče opraviti v treh do štirih dneh, toda naši nosači s težkimi tovori niso mogli hitreje. Še veseli smo bili lahko, da so nam hoteli nositi težke tovore, saj bi brez njih lahko kar obsedeli ob cesti ali pa si sami natovorili skoraj trideset kilogramov težke sode in jih vlačili vkreber. Na tretjo možnost, da bi si vzeli več časa in manj opreme in delali vzpone na alpski način, za kar je ta predel, če seveda ujameš vreme, sicer primeren, pa takrat še nismo pomislili.
Ostali smo sami. Naši nosači, večinoma bosonogi, med njimi tudi nekaj starejših ljudi, ki so le težko opravili svoje delo, so se urno vrnili v toplejše kraje. Trije domačini, ki so se najbolj izkazali, pa so ostali z nami, da bi nam pomagali pri nošenju opreme.
Nad krnico, v kateri smo postavili šotore, se dviga mogočna silhueta gore, vendar ne v eni, neprekinjeni strmini, pač pa v dveh samostojnih stenah, eni nad drugo, ločenih z veliko snežno gredino, z začetkom ledenika Ronti. Spodnja je kopna, skalna, prerezana s strmimi snežnimi žlebovi, zgornja ledena, prekinjena s skalnimi pregradami. Tam, kjer se gredina neha in se obe steni združita, se od njenega konca vleče proti vrhu gore ledni raz.
Naš načrt je bil premagati spodnjo steno v njenem nižjem, lažjem delu, doseči gredino in se po njej povzpeti na začetek lednega raza.
Prek spodnje stene smo našli zelo dober prehod po strmem snežnem žlebu, gredina pa se je izkazala za pravi ledenik, po katerem je bil možen vzpon prav pod ledni raz. Sem, na višino šest tisoč metrov, smo v tednu dni znosili dovolj opreme in postavili tri šotore, tako da smo lahko začeli pravi naskok na vrh. Ta del poti je bil v nestalnem vremenu nevaren, posebno za nosača, saj je veter sproti brisal sledi, v megli pa bi bila orientacija na obsežnem ledeniku, ki teče v drugo dolino, zelo težavna. Nad šotori tabora 2 pa je šlo zares, vsak meter smo zavarovali z vrvjo.
* * *
Zvečer se je vrnil Vanja. V dnevu, ko smo vsi še tu, na dvojki, čutili napetost v zraku in so potuhnjene megle zakrivale goro, je napel novih sto metrov vrvi v lednem razu nad taborom 3.
Sedem nas je sedelo v enem od treh šotorov, kuhali smo in se pogovarjali. Vedeli smo, da pridejo čez pet dni v bazni tabor nosači, da bo to dan odhoda izpod gore. Tega smo se glasno in iskreno veselili, napori v zadnjih dneh so nas zelo izčrpali, zagnanost so nam mraz in viharji ohladili, pa vendar - vsem nam j e v srcu tlela drobna iskrica upanj a, da morda le uspemo v zadnjem trenutku, toda o tem se nismo menili. »Le zakaj tukaj prezebamo?« je kot refren zvenelo to retorično vprašanje v vseh pogovorih...
Preden smo se razšli v šotore, smo naredili načrt za naslednji dan, načrt poslednjega juriša. Dva s šotorom in najnujnejšo opremo bosta poskusila postaviti tabor 4; naslednji dan pa proti vrhu. Druga dva bosta takoj za njima napenjala vrvi in ju krila v taboru 3. Vse pa je bilo odvisno od vremena, to smo vedeli.
S Štefanom sva bila skupaj v šotoru. Grizlo ga je, da je danes zaradi slabega vremena odnehal, jutri je sklenil napeti vse moči. Menila sva se, da še ni vse izgubljeno, tudi jaz sem si silno želel uspeha; o tem, da bi bil v prvi navezi, pa nisem dosti razmišljal, odločitev sem pričakoval od Zvoneta in Jožeta, bil sem se jima pripravljen podrediti.
Obetal se je zelo lep dan. Zvone nama je s Štefanom takoj zjutraj rekel, naj greva naprej, on in Jože pa bosta za nama. Čudno se nama je zdelo, da sta se tako odločila, seveda pa sva bila vesela, kajti delo na čelu je v odpravi privilegij. S težkimi nahrbtniki sva prva zapustila tabor, v treh urah sva po pritrjenih vrveh dosegla ramo v razu. Tu bi naj stal naš tabor 3, toda za zdaj je ležal v snegu samo zapakiran šotorček, ki ga v naglici, ko sva bežala pred nevihto, z Zvonetom nisva utegnila postaviti. Še zdaj mi postane zoprno, če se spomnim tistega šumenja v skalnem čoku nad ramo, pekočega občutka v prstu in prasketanje ob sprostitvi napetosti, ko sem se s prstom dotaknil očal. Atmosferska elektrika! Ni zaman Trisul sveta gora.
V ledeni strmini nad čokom se mi je zrahljala dereza, vise na prižemi sem z veliko muko naredil v živem ledu za ped široko poličko in si derezo spet pritrdil na čevelj.
Malo više so se vrvi nehale, bila sva na začetku strmega, kot britev ostrega raza, ki ga je tvorila tanka plast snega, napihanega na ledeno podlago, na obeh straneh pa so zijala brezna. Popoldne sva po njem dosegla mesto, kjer se raz izteka v položnejša pobočja pod grebenom, ki veže Trisul I in Trisul II. Tu naju je zagrnila megla, midva pa sva, izgubljena v belem morju, korak za korakom sopihala navzgor. Ko seje megla malo razkadila, sva pod grebenom opazila nekaj osamljenih skal, v njihovo zavetje sva sklenila postaviti šotor.
Dvignil seje vihar, sunki vetra so grozili odnesti šotor-ček, ko sva ga razgrinjala. Mraz mi je ostro lezel za rokave, pačil sem se od bolečine, potem pustil vse skupaj in si zatlačil roke pod veston. Štefan se je boril z vetrom in šotorom, končno mu je le uspelo, splazil sem se v varno zavetje. Še enkrat je moral Štefan ven, na radijsko zvezo. Nihče ni slišal najinih klicev, v aparatu so samo nerazločno odmevali pogovori nižjih taborov. Potopil sem se v moreče sanje.
Nov dan. Naslonil sem se na skalo in počasi, besedo za besedo, govoril. Tonač je naročal, naj poskusiva proti vrhu, če bo vreme, sicer pa naslednji dan in naj veliko pijeva. Megle so se malo razkadile. Poskusila bova, sem rekel, čeprav nisem verjel, da bi lahko naredil več kot nekaj korakov. Prejšnji dan meje pošteno zdelal.
Pripravila sva nahrbtnika, si natikala dereze, in ko sva se še navezala, spet nisva nič več videla in sva raje odšla nazaj v šotor. Ali nama bo to čakanje povrnilo vsaj nekaj moči ali pa naju samo izčrpuje, nisva mogla oceniti. Zdelo se nama je, da sva že precej visoko, vendar bi po najinem višinomeru imela do vrha še skoraj šeststo metrov višinske razlike. Da bi pa še toliko zmogel, sem dvomil. Domenila sva se, da drugo jutro brez obotavljanja odideva proti vrhu ali pa sestopiva, odvisno od vremena.
Ponoči sem moral iz šotora. Ozračje je bilo mirno, pod nama plast oblakov, skozi mreno na nebu pa je prosevala luna in z otožno svetlobo napolnjevala ta svet. Nikjer se ni zganil niti kamenček, medlo so odsevali kristali granita na skali poleg šotora. Najrajši bi kar odšel navzgor, Štefanu, ki je bil v polsnu, sem povedal, kako je zunaj. »Boš videl, jutri bova prišla na vrh!« mi je rekel.
* * *
Zagazila sva, više zgoraj je greben podoben ogromnemu valu, ki se naenkrat prelomi. Kot izgubljena visi velika opast nad globino, čeznjo pa veter nosi oblake pršiča. Vedno više seje poganjal hrbet v strmih, z napiha-nim snegom pokritih odstavkih, na enem od njih se je plast, na kateri sem stal, zamolklo speljala za kakšen meter, pa obstala. »Kloža!« sem zagrgral v ledeno skorjo, ki mi je pokrivala del obraza, od koder je pihal veter, in po vseh štirih kopal naprej. Potem sva se spustila navzdol in se položno povzpela na nedolžen, kopast vrh. Vedel sem, prišla bi, tudi če bi morala premagati šeststo metrov, čeprav je višinomer kazal, da sva se vzpela skoraj pol manj. Kar verjeti nisem mogel, da višji, pravi vrh ni šele nekje v bližini. Najbližji višji vrh, Nanda Devi, najvišja gora Indije, je rasel iz doline pod nama, ki ji nisva videla dna.
Sestop. Bili sta samo dve barvi, modra in bela, barvi snega in neba ter mehansko premikanje nog. Občutek za svet okrog mene je vedno bolj izginjal, zavest je prežemal le še imperativ slediti Štefanu.
Pri šotoru, kjer sva prebila dve noči in dan med njima, sta že Janez in Vanja. Besede so mi odveč, kot da bi se telo popolnoma zaprlo navzven in bilo voljno oddajati energijo le še za pot navzdol, v njemu prijaznejše življenjsko okolje. Oblast volje je popustila. Hočem reči besedo, jezik, ustnice ne ubogajo, ostajajo trdi.
Odidemo navzdol, nato se spuščamo po pritrjenih vrveh. Janez mi pomaga, niže spodaj, pri šotorčku na rami, v našem taboru 3, sta še Tone in Tonač.
Pod večer se s Tonetom razveževa pod navpičnim lednim skokom, prek katerega sva se pravkar spustila. Do šotorov drugega tabora naju loči morda nekaj sto metrov blagega snežnega pobočja. Tone izgine v šotoru, jaz pa naenkrat ne morem napraviti niti koraka več. Sedim v globokem snegu, gledam šotor na dosegu roke in čakam. Mislim, da sem ga nato dosegel po vseh štirih plazeč se v snegu do vratu, se nekako zavalil v spalno vrečo, nekje je bil še Tonač s čajem, za njim pa šestintrideset ur sama tema.
* * *
Čez dva dni, ko sem se spuščal skozi vstopni ozebnik, me je presenetilo šumenje vode, ki je v drobnem curku iskala pot med skladi navzdol. Prvi znak življenja; zaledenela streha sveta ostaja nad nami. Bazni šotori, postavljeni, kot sem jih nazadnje videl pred odhodom na goro, na snegu, so zdaj stali na gruščnatem hrbtu. Po vsej širni krnici, vrinjeni med grebene Trisula in Nanda Guntija, pa so se pretakale vode, ki so se spodaj stekale v močan potok, zametek reke Nandakini.
Odšli smo navzdol. Čudovit občutek je bil to, ko je sleherno bit navdajalo veselje nad uspehom, ko sem vedel, da me čez dan ali dva ne bo več zeblo, da, celo v kratkih rokavih bom. Plezalske skrbi so se umaknile, domače življenje pa se mi je zdelo še daleč. Na misel so prihajali tudi drobni užitki, ki jih bom kmalu deležen, ko ne bomo več jedli konzervirane in koncentrirane, ampak svežo hrano.
Spodaj dolina ostro zavije. Tu je majhen travnik nad reko, ki se zajeda v sotesko z več tisoč metrov visokimi bregovi, zadnjimi v dolini. Strmel sem, oči so prav pile tisto bledo, rumenkastozeleno barvo dolgih trav. Malo pozneje sva z Borutom, na katerega sem naletel, prišla do prvih brez, na katerih so trepetali nežni pomladni listi.
Naslednji dan se je pričel gozd, ki skoraj dan hoda do prvega zaselka pokriva dolino. Naša dolga kolona se je pretrgala in hodil sem sam. Na ozki jasi, obdani s košatimi smrekami, mi stopi nasproti velik jelen z lepim rogovjem, čudovita žival! Obstanem - ko da me ne vidi, stopi korak, dva proti meni, pa se zdrzne in bliskoma izgine v gozdu.
Nas pa je pot vodila navzdol, mimo pozabljenih vasi do ceste v Delhi, domov. In kako se nam je mudilo!
V knjigi je ob članku, v pol ožjem stolpcu, natisnjeno
faktografsko besedilo (avtor Franci Savenc):
Trisul (7120 m) ima dolgo zgodovino. Začenja se 1883 s prihodom W. W. Grahama in dveh vodnikov v dolino Riši Gange. 1905 je skušal priti do Trisula dr. T. G. Longstaff. Dve leti pozneje je prišel znova z bratoma Brocherel in domačinom po imenu Karbir Burathoki in 12. 6. so bili na vrhu. Ta vzpon, prvi na kak sedemtisočak, je bil dolga leta izjemen primer, kaj človek zmore: vil urah so se vzpeli za 1830 m, nato pa se v pičlih treh urah spustili za 2130 m. Prvo ponovitev Longstaffovega vzpona je šele 1933 opravil P.R.Oliver v družbi s Kasar Singhom. 1951 sta bili uspešni dve odpravi, 1956 ena in 1958 menda še ena; vse po Longstaffovi smeri.
1960: Ko je 16. 3. z Reke odplula I. JAHO (vodja Stane Kersnik, Ciril Debeljak, Marjan Keršič, Ante Mahkota, zdravnik Andrej Robič, pridružil pa se jim je še Indijec Suradž Prasad Agraval), še nihče ni vedel, da bo njihov cilj Trisul; naštudirali (in za to pripravili opremo) so prečenje dvoglave Nanda Devi. Toda naša diplomacija, žal, ni bila kos indijski birokraciji. Izmed ponujenih ciljev so potem izbrali Trisul.
V Bombaj so pripluli 10. 4., v gorah Garvala pa so bili od konca aprila do sredine junija. 1. 5. so se povzpeli na Baraltoli (5275 m), za katerega so tedaj mislili, da je še deviški. 5. 6. sta se Kunaver in Mahkota povzpela na Trisul II (6690 m). Pred njima ni bilo tehničnih težav, toda odprava ni imela več moči. Med vračanjem sta se oba s Keršičem povzpela še na Trisul III (6170 m). Izpod gore so odšli 9. 6. in 3. 8. bili spet doma.
1976: Ljubljanska PD so organizirala 10-člansko odpravo pod vodstvom Toneta Sazonova, da bi se »spopadla« z deviško zahodno steno Trisula (7120 m). 29. 4. so postavili bazni tabor (4500 m) pod goro Nanda Ghunti, na zahodni strani Trisula, potem pa TI (5200 m), T2, (6000 m), T3 (6400 m) in T4 (6750 m). 15. 5. sta smer Salonit, s pristopom na vrh zaključila Andrej Grasselli in Štefan Marenče, dan za njima še Vanja Matijevec; 18. in 19. pristop na vrh. 18. 5. so že zapustili bazo in se odpravili v New Delhi. Odprava je trajala le od 13. 4. do 27. 5.
1977: Osemnajstčlanska japonska odprava je speljala na Trisul tretjo samostojno smer, od severo-severovzhoda.
Smer Salonit sta prva ponovila 21. 6.1978 P. Gunson in T. Quinn, dan za njima pa še B. Atherton in H. Day. Bili so člani odprave britanskih inženircev, ki pa ni imela uradnega dovoljenja, zato tudi niso šli prav na vrh. V naslednjih letih so to smer potem menda še večkrat ponovili.
1981 je Mario Schiavato z Reke (v okviru mednarodnega trekinga) opravil našo(1) doslej edino ponovitev Normalne smeri.
1987: Naša tretja odprava na Trisul je na alpski način preplezala Smer Aleša Kunaverja v zahodni steni, s prečenjem do Trisula II poravnala dolg, Vlasta Kunaver, ki je 30. 5. s padalom poletela z vrha, je s tem postavila ženski višinski rekord...
(1) Beri
jugoslovansko; takrat smo bili pač še del SFR Jugoslavije.