Večer, 02.12.2004, Narava, gore in ljudje: Lepo speljana pot, na kateri nam ne prideta do živega ne blato ne pomrznjena zemlja
December je mesec za Zasavsko hribovje
Na Veliko Kozje in Lisco
Lepo speljana pot, na kateri nam ne prideta do živega ne blato ne pomrznjena zemlja
Prijeten in spodoben izlet v pozni jeseni je lahko, tudi z vlakom, na Veliko Kozje, Lisco in naprej na Bohor. Izstopimo v Zidanem Mostu, kjer se pohod začne. Nobenega prestopanja, nobenega čakanja na drugi vlak, samo pot pod noge in preko mostu v smeri Celja po cesti, stisnjeni med progo in Savinjo.
Dolina je ozka in vse naokoli je samo hribovje. Škrbaste skale silijo kvišku in groze s svojo nedostopnostjo. Na levi je lep pogled za ljubitelje kamnolomov, desno nas prehitevajo lokomotive in tovorni vlaki. Planinska trma nas kmalu povabi na pot strmo v gozd, pod navpičnimi škrbinami. V senčno pobočje je naredila svojo poseko smučarska vlečnica, zraven se pne kolovoz in z markacijami označena pot vodi proti Gašperjevi koči, v smeri Velikega Kozjega. Koča tretje kategorije ima svoj urnik obratovanja, ne moremo ji zameriti, čeprav je čudno, da v sončni in lepi soboti ni nikogar. Tukaj, za kočo, pa se prava strmina šele začne. Brodimo po listju in opazujemo čudovita bukova drevesa. Ozka strma steza za koze in gamse nas v eni uri pripelje med škrbinami na greben. Tukaj je križišče še z drugimi dostopi iz Radeč in po kratkem vzponu po gozdnatem grebenu pridemo z vzhodne strani na vrh. Razgledna točka je sto metrov proti severu, od koder je lep razgled po Zasavskem hribovju. Veliko Kozje, nekaj nad 900 m visok hrib nad Zidanim Mostom, je za nami. Napotimo se čez vrh proti zahodu, v smeri Lisce. Lepa markirana pot nas popelje skozi goste bukove gozdove navzdol po grebenu in nato po sprehajalni poti preko hribčkov in sedelc vse do cerkvice sv. Lovrenca, od koder je lep pogled na Zasavje, Lisco in cerkvice na naši poti. Mehka lepota okolja z osamelimi kmetijami in nižje nasejanimi zaselki daje tej turi značilen pečat slovenske gričevnate pokrajine. Do Lisce se spustimo še za kakih sto metrov in nato navzgor po božji poti do cerkvice sv. Jošta, ki je vidna že od daleč.
Postanek na gostoljubnih klopeh in nato še nekaj minut po sprehajalni stezi skozi gozd do kultivirane krajine, planje, na kateri stoji koča na Lisci, nekakšen staromodni hotel s svojimi depandansami, igrišči in igrali ter meteorološko postajo čisto na vrhu hriba. Do sem vodi asfaltna cesta, obisk je temu primeren. Razgled z vrha je veličasten, od Triglava do Bohorja.
Celotna tura je ob običajnih postankih prehodna v slabih šestih urah. Koča na Lisci je stalno odprta, žeje in lakote tam ne boste trpeli. Smiselno je prenočišče in naslednji dan odločitev, ali naprej na Bohor ali pa v Sevnico na vlak, čeprav je najprijetnejša tretja možnost, da pride nekdo po nas z avtom. Ampak mi smo ljubitelji železnic, zato se napotimo v smeri Sevnice. To pomeni spust nazaj do včeraj obiskane cerkvice sv. Roka in nato po markirani poti po eni od dveh variant do Sevnice: dobro speljana pot preko Zajčje gore, nato asfaltna cesta, ki se spušča po grebenih mimo kmetij in vasi. Spust ni težaven, a je po asfaltirani poti, ki vijuga med griči. Vztrajno pa nas spremljajo markacije, vse do Sevnice, kjer je naš cilj železniška postaja. Pot traja okoli tri ure, kava na postaji in udobni sedeži potniškega vlaka proti Zidanemu Mostu pa vseeno prijajo.
Urška Šprogar