Večer, Okolje in družba - Marjeta Keršič Svetel: 29. oktobra se je v Nagoji na Japonskem končala 10. konferenca pogodbenic Konvencije o biotski raznovrstnosti.
Na njej je sodelovalo nad 8000 udeležencev iz 193 držav. Tudi naš okoljski minister je bil tam. Na spletnih straneh okoljskega ministrstva in različnih časnikov lahko preberemo, da je šel na konferenco v Nagojo z jasnimi stališči Slovenije do ohranjanja biotske pestrosti: da mora imeti strateški načrt za obdobje 2010-2020 jasne cilje, kazalce uspešnosti ter izdelane mehanizme za njegovo doseganje, vključno s predvidenim zagotavljanjem sredstev za njegovo izvedbo; da je treba ohranjanje biotske pestrosti (se pravi narave!) vključiti v vse sektorske politike; mobilizirati je treba dodatna sredstva za ta namen in proučiti nove vire - vključno z možnostjo plačevanja okoljskih storitev; prekiniti je treba spodbujanje aktivnosti, ki negativno vplivajo na živa bitja in njihove življenjske prostore ... No, in še za nekaj podrobnosti gre, ki da so nujne in neizogibne in ki da jih je treba nesporno spoštovati. Slovenija se zavzema tudi za pravičen dostop do genskih virov in spoštovanje mednarodnih dogovorov na področju ohranjanja biotske pestrosti in blaženja podnebnih sprememb. Krasno.
Precej manj krasno je, če pogledamo, kako ta imenitna stališča uresničujemo doma - v vsakdanjem življenju.
V gradivu, ki ga je obravnavala vlada sredi avgusta v okviru priprav na zasedanje v Nagoji in je dostopno na spletu, recimo lahko jasno preberemo, da zgoraj navedena uradna stališča Slovenije ne bodo imela posledic ne na javne finance, ne na gospodarstvo, ne na okolje, pa tudi ne na dokumente razvojnega načrtovanja. Kako pa to? Možno je le dvoje: ali je v Sloveniji že zdaj stanje narave, okolja in biotske pestrosti tako izjemno dobro, da ni več kaj postoriti - ali pa imamo že od vsega začetka s temi uradnimi stališči Slovenije do biotske pestrosti en sam trden namen - da se bomo namreč nanje požvižgali.
Sredi junija letos je ministrstvo za okolje in prostor dalo v javno razpravo Poročilo o stanju okolja v Sloveniji za leto 2009. Tam lahko preberemo, da v Sloveniji živi več kot odstotek vseh znanih živečih vrst bitij na Zemlji in več kot dva odstotka vseh celinskih. To glede na majhnost naše domovine uvršča našo deželo med naravno najbogatejša območja Evrope in celo sveta. Toda: 45 odstotkov teh živali je uvrščenih na seznam ogroženih vrst in 19 odstotkov rastlin, ogroženih je kar 36 odstotkov vseh sesalcev, ki živijo v Sloveniji - najbolj netopirji. Od skupno dvanajstih avtohtonih pasem domačih živali je ogroženih kar deset pasem. Poročilo hladnokrvno ugotavlja, da je z razvojem in izboljšanjem družbene blaginje pač povezana tudi izguba biotske raznovrstnosti. Neposredni vzroki za to, da nam po prednikih podedovana dragocenost izginja, so degradacija naravnega okolja, spremembe rabe tal (predvsem nesmotrna pozidava ter neprimerna kmetijska raba), vnos invazivnih tujih vrst, čezmerno izkoriščanje vrst in naravnih virov, splošno onesnaženje okolja. Ukrepi, ki jih zmagoslavno navaja Poročilo, so predvsem mnogoteri predpisi, ki naj bi jamčili za uspešnost naravovarstvene politike. Žal vemo, kako to deluje v praksi!
No, če upoštevamo dejstva, navedena v Poročilu o stanju okolja in biotske pestrosti v Sloveniji (ki je poleg vsega drugega še močno pomanjkljivo), potem seveda ne moremo verjeti, da glede stališč Slovenije v Nagoji lahko velja, da ne bodo imela posledic na ravnanje pri nas doma zato, ker je pri nas že vse čudovito lepo in zadovoljivo.
Ostane le še možnost, da bodo odločevalci na ohranjanje narave še naprej gledali s figo v žepu. Kakor doslej.
Marjeta Keršič Svetel