Jasna Kontler Salamon: ... ženske naveze
 

Alpinistka, doktorica medicinskih znanosti, gorska reševalka, karikaturistka, kemičarka, kitaristka ...

Sodi med tiste Slovenke, ki jih mikajo pustolovščine, ki niso brez nevarnosti. Denimo smučanje po deviškem snegu visoko v gorah ali pa letenje z Matevžem Lenarčičem v ultralahkem letalu. Čeprav je tega nisem vprašala, si upam staviti, da bi od 67-letne formalne upokojenke dr. Lidije Honzak, nekdanje vrhunske alpinistke, na vprašanje, zakaj izziva nevarnost, dobila odgovor, da je to in še marsikaj, kar se navadnim smrtnikom zdi preveč adrenalinsko, preprosto del njenega življenja.

Temu bi verjetno dodala, da niti pomisli ne, da bi se temu prostovoljno odpovedala. Navsezadnje se tudi sicer v življenju nikoli ni branila novih izzivov, bodisi kot alpinistka, raziskovalka, direktorica javnih institucij, samostojna podjetnica in še bi se dalo naštevati.

Rodili ste se v Brežicah, a ste tam in tudi v drugih krajih živeli le kratek čas. Zakaj se je vaša družina tolikokrat selila?
Moja starša sta bila agronoma, zato so ju pogosto premeščali. Mama je kasneje, ko smo se ustalili v Ljubljani – takrat sem bila stara kakšnih šest let – postala novinarka na Kmečkem glasu, ona je dala ime reviji Moj mali svet. Imela je takšno delo, da me je lahko veliko jemala s seboj, jaz pa sem pri tem uživala in načrtovala, da bom tudi sama novinarka.

Lidija Honzak

Letnik 1956. Pri 26 je postala gorska reševalka in se za dve leti zaposlila kot razvojna inženirka na inštitutu za elektroniko in vakuumsko tehniko. Nato je dve leti poučevala klasično kitaro v glasbeni šoli, bila zatem desetletje raziskovalka na inštitutu za fiziologijo na ljubljanski medicinski fakulteti, leta 1995 pa ustanovila podjetje za raziskave v bioznanosti. Delovalo je tri leta. Nato je eno leto vodila laboratorij za klinično biokemijo na kliniki za nuklearno medicino. Med letoma 2003 in 2007 je bila prva direktorica javnega štipendijskega sklada Ad futura, naslednjih deset pa direktorica Ljubljanskega univerzitetnega inkubatorja. V vseh obdobjih je našla čas za ilustracije in karikature.

Zakaj ste si premislili?
V gimnaziji sem ugotovila, da me bolj kot družboslovje mika naravoslovje. Najprej sem razmišljala o študiju medicine, zato sem šla na informativni dan na medicinsko fakulteto. Tam pa so, vsaj z mojega zornega kota, naredili vse, da bi nam priskutili študij. Vsaj meni, ki sem bolj čustvene narave. Peljali so nas v secirnico in rekli, da tam med seciranjem jedo sendviče, slabe šale so zbijali tudi na patofiziologiji na račun delov trupel v formalinu. Vse skupaj je bilo neokusno, zato sem se raje vpisala na kemijo, ki mi je bila od nekdaj všeč. Navsezadnje sem se še kot otrok rada igrala, da sem alkimistka, vse mogoče sem mešala, da bi iz premoga dobila zlato ... Danes se mi zdi, da je bilo zame bolje, da sem medicino izbrala za podiplomski študij.

Vrnimo se v vaša otroška leta. Menda ste bili vsestranski, uspešni v šoli, v športu, glasbi in morda še kje?
Bila sem navdušena tabornica, in ker sem lepo pela, mi je vodja predlagal, naj se naučim še igrati kitaro. Tega sem se lotila šele pri trinajstih. Učila sem se je deset let in bila zelo zagrizena, vadila sem po dve ali celo tri ure na dan. Igrala sem tudi v ansamblu kitar, kratko obdobje pa sem celo sama učila klasično kitaro. So me pa pri igranju ovirali prsti, ki sem si jih poškodovala pri alpinizmu. Imela sem vedno bolj trde prste, kitara je kar škripala. Morala sem se odločiti za eno ali drugo, vsaj kar se koncertne kitare tiče. Izbrala sem alpinizem.

Kaj je bilo pri alpinizmu tako čarobno, da je bilo več vredno od kitare?
Težko rečem. To sta dva različna svetova. Kitara je bila za dušo, alpinizem pa je pomenil dobro družbo, poleg tega sem lahko preizkušala samo sebe in svoje zmožnosti. Nikoli me ni bilo strah, pred plezanjem sem se vedno zelo skoncentrirala in preštudirala, kako se bom lotila stene. Vedela sem, da me ena napaka lahko pahne v globino. Nekajkrat sem bila v zelo težki situaciji, a ko sem se rešila, mi je to dalo še večjo trdnost in še več samozavesti.

Zelo rada sem plezala v ženski navezi, še posebno z Vlasto Kunaver. Nekoč pozimi sva plezali v Šitah nad Tamarjem in sredi smeri se je vreme popolnoma pokvarilo, zajel naju je snežni vihar s toliko snega, da nisva mogli nikamor, saj sneg ni bil dovolj čvrst za uporabo cepina in derez. Celo noč sva potem izmenično skušali preplezati čez previs, ki naju je ustavil. Vedeli sva, da je od tega odvisno najino preživetje. Proti jutru je Vlasti uspelo in bili sva rešeni. Zdelo se nama je, da se prešerno smejeva druga drugi, a v resnici so se nama na zamrznjenem obrazu usta le rahlo ukrivila. Morali pa sva še splezati na vrh in potem sestopiti do koče. Še danes ne vem, kako nama je to uspelo v gosti megli, ko sva v gluhi tišini do pasu bredli po svežem snegu. Vedeli sva, da se lahko vsak trenutek utrga plaz. Še reševalci si niso upali priti na pomoč. Ob tej priložnosti se je znova potrdilo, da z Vlasto zelo dobro funkcionirava.

Kakšen je bil sicer v tistem času status alpinistk? Ste imele podobne možnosti kot moški kolegi?
Takrat so bile alpinistke še precej podcenjene, tudi pri finančni podpori se je videlo, da so samo moški zvezdniki, a so se v moji generaciji razmere začele spreminjati. Morda sem tudi sama nekaj prispevala k temu. Med drugim smo alpinistke same šivale alpinistične jakne in hlače, zase in za druge odprave. Podprlo nas je tudi združenje RHM (Randez vous Hautes Montagnes), ki ga je leta 1968 ustanovila Švicarka židovskega rodu, baronica Felicitas von Reznicek, da pomaga alpinistkam iz vzhodnega bloka, da obiščejo Alpe.

Vam je iz tistih let ostala v spominu kakšna vedra prigoda?
Morda še najbolj sprejem, ko sem leta 1978 prišla na alpinistični odsek. Izkušeni alpinisti, ki so jim rekli »stari fotri«, čeprav niso bili niti stari niti »fotri«, so nam na stopnicah naredili špalir. Verjetno, da bi videli, kakšne »bejbe« so prišle. Še kasneje, ko sem že plezala težke smeri, sem se bala teh stopnic in ocenjevalnih pogledov »starih fotrov«.

Bili ste članica znamenite jugoslovanske ženske alpinistične odprave, ki je osvojila 7495 metrov visoki Pik komunizma. Vam je žal, da niste bili tudi na Mount Everestu?
Ne, ne bi hotela plezati tam, kjer je ostalo toliko trupel. Poleg tega si nikoli nisem želela nekam priti sama, vedno mi je bilo bolj všeč, da sva na vrh prišla dva ali dve, oziroma da nas je bilo več dobrih prijateljev.

Že več kot 40 let ste gorska reševalka. Ali kdaj pomislite, da bi se temu odrekli?
Zaenkrat se mi zdi, da to moje znanje koristi tako meni kot drugim. Vsako leto obnavljam znanje iz reševanja in prve pomoči. Lani sem pomagala gospodu, ki se je spotaknil ob ostro skalo in dobil globoko rano. Bila sem prav ponosna nase, ker sem ga ustrezno oskrbela. Ponosna pa sem tudi, da sem bila ena prvih žensk, ki so se pridružile gorskim reševalcem.

Vzporedno z alpinizmom je potekal tudi vaš desetletni magistrski in doktorski podiplomski študij, ustvarili ste si družino, dobili tri otroke in se zaposlili. Kako vam je uspelo uskladiti vse to?
Za prvega otroka sem se odločila, ko sem se vrnila z odprave na Pik komunizma. Bila sem stara 28 let, zadovoljna sama s seboj, dobro sem plezala, zato se mi je zdel pravi čas za družino. Tudi oče mojih otrok, Janez Marinčič, zdaj že moj nekdanji partner, je bil alpinist. Takrat sem imela ogromno energije, nič mi ni bilo težko.

Danes so ti otroci že odrasli ljudje. Je šel kateri po vaši poti?
Ne, niso alpinisti, so pa vsi trije ustvarjalni in uspešni. Eva ustvarja iz lesa, Rok je mehanik za motorje, Ana pa vodi projekte na mozirski regionalni razvojni agenciji. To je še najbližje temu, kar sem, med drugim, počela jaz.

Razmeroma pogosto ste menjavali službe. Zakaj?
Preveč stvari me je zanimalo, da bi se zaprla v neko ozko področje. Sem bolj reka, ki se razliva povsod, ne grem v globine. Zato sem tudi zamenjala več služb in pri tem ugotovila, da me najbolj mika spodbujati druge, predvsem mlade, da postanejo uspešni na svojem področju. Zelo sem bila vesela, ko so čez nekaj let ti ljudje prišli k meni in mi dejali, da sem jim dala odločilno spodbudo, ki jim je spremenila kariero, včasih celo življenje.

Preizkusili ste se tudi kot samostojna podjetnica, takrat ste uspešno raziskovalno sodelovali s kozmetično in farmacevtsko industrijo. Zakaj niste ostali v podjetniških vodah?
Ne bi mogla raziskovati dolge mesece ali celo leta in še brez zagotovila, da bo raziskave na koncu kronal uspeh. Raje sem delala pri projektih, kjer se rezultati pokažejo prej in so družbeno koristni.

Kako ste odkrili, da imate tudi žilico za ilustracije in karikature?
Od nekdaj sem rada risala, od nekdaj imam tudi rada humor. Ko se je oboje združilo, so nastale moje karikature, zaradi njih pa so me povabili, da ilustriram kemijski učbenik ter še delovne zvezke in naredim kemijo bolj zabavno. To me je pritegnilo, poskusila sem in ilustracije so mi, tako vsaj pravijo drugi, kar uspele.

Zdaj ste upokojeni, a še vedno aktivni. Predvsem ste povezani z ekipo, ki meri črni ogljik z ultralahkim letalom. Zdi pa se, da ste tudi zasebno v zelo srečnem obdobju. Drži?
Da, že sedem let sem srečna z novim partnerjem, ki je Francoz. Francoščino sem se sicer učila že v gimnaziji, a šele ob Michelu sem spregovorila v tem jeziku. Michel Vivaudou je raziskovalec na inštitutu za celično biologijo, spoznala pa sva se na alpinistično-smučarski odpravi v Les Ecrins, masiv v francoskih Alpah z vrhovi, visokimi od 3000 do 4000 metrov. Člani odprave so bili večinoma Francozi in dve Slovenki. S smučmi na ramenih smo plezali na grebene in se nato spuščali v dolino. Na koncu mi je ostal dolžan 15 evrov in mi jih je sam prinesel v Slovenijo. Prišel je, ko sem ravno praznovala 60. rojstni dan. Šalim se, da je bil moje darilo.

Kako povezujete Francijo in Slovenijo? Sta oba upokojena?
Jaz sem že, on se namerava kmalu upokojiti. Oba pa sva takšna, da gotovo ne bova kmalu čisto izpregla. Slovenija se mu zdi krasna in varna dežela. Morda tudi zato, ker je moj dom na podeželju, v Retečah pri Škofji Loki. Sama pa tudi zelo uživam, ko sem z njim v Franciji.

Ste v resnici tako mirni, kot delujete? Je tudi to zasluga alpinizma?
Alpinizem mi je resnično ogromno dal. Kadar sem bila v težkem položaju in nisem vedela, ali se mi bo izšlo, sem si večkrat zamišljala, da sem na ozki skalni polički nad prepadom. Rekla sem si, da se moram osredotočiti, kako priti z enega konca poličke na drugega. S to vizualizacijo sem si pomagala, da sem se otresla dvomov in sem resnično prišla od točke A do točke B. Ta moja osredotočenost in umirjenost sta dobro vplivali tudi na mojo ekipo. Mislim, da nikoli nisem izgubila živcev, prav tako nisem nikoli na koga kričala.

Kaj pa je za vas v življenju najpomembnejše?
Zelo pomembno mi je prijateljstvo.

In ljubezen?
Seveda tudi ljubezen.

Je drugače, če se človek zaljubi v vaših letih?
Ne, nič drugače ni. A saj še ne čutim svojih let. Zdi se mi, da sem brezčasna, zato mi je smešno, ko kdo reče: »O, dobra si, da to zmoreš v svojih letih.« Jaz pa mu pravim, da nimam let.

Imate kakšen recept za takšno počutje? Mogoče mi pomaga to, da sem vedno pozitivno naravnana, da uživam, ko osrečujem druge. Nekoč sem pri tem imela velike cilje, toda življenje me je izučilo, da si moramo postavljati majhne cilje, mogoče pa se nam kaj velikega zgodi samo od sebe.

Kaj še radi počnete v prostem času?
Rada ustvarjalno kuham in rada čitam, ko dežuje, z Michelom pa rada zaigrava na kitaro. Pogovarjava se, da bova mogoče kdaj šla igrat na ulice kakšnega velikega mesta.