France Malešič je iz treh naših del izpisal nekaj odlomkov, ki govorijo o varovanju in nesreči
K diskusijam na temo Touching The Void
Nekaj domačih spominov
Šestnajstletna Vladimir Kajzelj in Karleto Tauzher, ljubljanska dijaka in skalaša, sta 28. julija 1921 plezala prvenstveno smer v severni steni Turske gore. Kajzelj je kot prvi s skrajnim naporom zmogel izstopni previs in se zgoraj odvezal, kot je bila do tedaj navada. Soplezalca je varoval samo z rokami. Drugi je iz neznanega razloga padel. Vrv je zaradi sunka varujočemu posnela kožo na dlaneh in jo je spustil. Padli je razbit podlegel v dnu zajede, prvi pa je po nesreči sam izplezal in tekel po pomoč.
Več o tej nesreči v Zgodovini reševanja v gorah nad Kamnikom, PZS 2002, stran 102
Vprašanje tovarištva v navezi in pravilnega varovanja je razčistil Klement Jug
Poglejmo še, kako je to doživela Mira Marko Debelakova, ko sta z Edom Deržajem 5. julija 1927 skušala preplezati kasnejšo Skalaško smer v Triglavu. Deržaju se je nad varujočo soplezalko odlomil klin in je padel čez njo. Debelakova je skrajšala vrv in brez klina na stojišču vzdržala hudo obremenitev zaradi padca in ga obdržala, dokler se ni zavedel. Postopno ga je spravila iz težjega dela stene:
»... Vse to so bili le trenutki in vendar človek vse vidi in presodi, ukrepa. Sledila je večnost ...
Tovariša nisem klicala, saj je bil mrtev, razmesarjen! Na robu grede se je svetila velika mlaka krvi. Čutila sem ogromno težo, ki me je vlekla dol. Krog mene vse mrtvo in tiho! Izpustila sem levi oprimek in poskusila pritegniti vrv. Ni šlo, niti za centimeter. Zopet sem, se oprijela stene, desna roka, ki je nosila vso težo, je že popuščala.
Tovariš je visel nepremično na vrvi – mrtev! Spoznala sem, da ni rešitve. Polastil se me je obup. Začela sem klicati na pomoč, čeprav vedoč, da je brez smisla. Utihnila sem, ker so mi moči pojemale. Jelo se mi je blesti. Tolažila sem tovariša, naj še malo potrpi, kmalu bo vse dobro! Pa sem se zopet streznila in si dejala: Spusti oprimke, Marko, končaj vendar te muke! Čemu se vendar oklepaš teh skal? Saj so le še trenutki. Dolgi so res, večnost, cela večnost. Blazniš, Marko! Sapo odmora, pa zopet govor v meni: Ko bi le že bilo konec – konec teh muk! Izpusti vendar – čemu se tako krčevito držiš življenja? Strahopetec si, Marko – izpusti! Kaj si mi, Edo? Ali si mi brat? Mrtev si! Razveži vozel in rešena boš! mi pravi pritajeni glas. Ne ... ne ... skupaj v steno, skupaj v smrt!
Na pomoč! ... Od kod ta glas? Hripav glas je bil, utihnila sem. Vse je tiho – strašno tiho ... Nekje je brenčala muha. – Tam daleč, tam, kjer je življenje, tam je nekdo vriskal. Tu pa je bilo vse tiho, le moje zamolklo stokanje se je slišalo. In čuj, kako odmeva tvoje stokanje, Marko, kakor da bi prihajalo iz groba. Slišiš – zopet! Moj bog, to ni odmev, to je človek! Blede se ti, Marko, blede ... Ne – zopet – in, moj bog, vrv se je premaknila!« ...
Več v knjigi Henrika Tume Pomen in razvoj alpinizma, TK Skala 1930, stran 179 do 188,
ali v knjigi Juliusa Kugyja Pet stoletij Triglava, v poglavju Tovariši, stran 313 do 324
Bil je tovariš, čeprav sta oba doživljala smrtno sovraštvo. Vrv, ki veže oba, mora biti sveta, ker veže dvoje življenj, ki si drugo ob drugem utirata pot v višino. Pa čeprav se navežeš s podgano na to vrv, ti morata biti vrv in bitje, ki s teboj vred stremi navzgor, nedotakljiva. Pred dvema, ki nastopata strmoglavo pot, ne sme biti dolinskih zablod! Ne sovraštva, ne ljubezni, ker je oboje v osnovni resničnosti gorskih velikanov - zgolj zabloda. Gore priznavajo samo tovarištvo.
Več v romanu Ivana Bučerja Koča na robu, Ljubljana 1941
Pripravil
France Malešič