Planinski vestnik - Maja Ikanovič: Ura je že skoraj štiri popoldne, a vrsti ljudi, ki se vzpenjajo na vrh, ni videti konca. Vedno več je takšnih prizorov: vodnik s čelado in varovalnim kompletom, z njim pa trideset ljudi brez čelad, brez varovanja in z neprimerno obutvijo.
Stotine neopremljenih na najvišji vrh
Petek zvečer, konec avgusta. Z Matejem se razočarana vračava iz Bovca. Skupaj z očetom smo želeli obiskati Rombon, a se je kljub dobrim napovedim ulil dež in nismo želeli tvegati. V upanju na to, da bi se lahko potolažila vsaj s plezanjem, obiščeva plezališče pri Bovcu, a je skala tako mokra, da se lahko samo obrneva nazaj proti domu.
Pa naj bo Triglav
Med potjo nenehno zvoni telefon, na drugi strani je moj oče. Dogovarjamo se za izlet, saj nam je ostalo še nekaj dni dopusta, vremenoslovci so nam pa tudi obljubili suho vreme. »Izberita – Triglav ali Škrlatica,« pravi oče. »Ja, na Triglavu res še nismo bili ...« glasno razmišljava in odločitev pade. Obiskala sva že toliko gora, veliko bolj zahtevnih od Triglava, a na velikana se še nisva odpravila, ker so nama bolj ljube odročne, samotne gore, še najbolj pa brezpotja.
Vršni greben Triglava
Naslednji dan se ob pol sedmih zjutraj vozimo po makadamu proti Aljaževem domu, nasproti pa že vozijo avtobusi. Še huje postane, ko prispemo na popolnoma zasedeno parkirišče in komaj najdemo prostor tudi za naš kos pločevine. Nalijemo si vodo, oprtamo nahrbtnike in poiščemo markacije, ki označujejo Tominškovo pot.
Čelada sodi na glavo, ne v prtljažnik
Strmo se dvigamo po krasni poti, ki je deloma precej izpostavljena in kar solidno zavarovana z jeklenicami. Prispemo do dela poti, kjer je veliko možnosti sprožitve kamenja in nadenemo si čelade. Še moj oče, ki je do tedaj vztrajal, da je ne potrebujemo in da je bil že dvakrat na Triglavu brez nje, prizna, da je brez čelade vzpon zelo nevaren, zlasti zaradi velikega števila ljudi. Na tej poti jih sicer res ni veliko, a med njimi nas je malo takih, ki smo zavarovali svojo glavo.
Kmalu pa zanimiva samotna pot postane »BTC«, ko se ji pridruži Pot čez Prag, po kateri hodijo velike skupine ljudi. V trenutku se znajdemo za približno tridesetglavo množico, ki se zelo počasi premika proti Kredarici. Izgubimo kar nekaj časa, a na srečo se skupina ustavi za počitek in tu pospešimo korak in skoraj tečemo do Kredarice.
Na Kredarici ni situacija nič boljša, sliši se kot v čebelnjaku, zaudarja po cigaretah, alkoholu in kanalizaciji in težko je najti mesto za počitek.
Naporna pot na vrh
Še sreča, da večina ljudi prespi na Kredarici in se na Triglav odpravijo šele naslednje jutro ... vsaj do vrha ne bo takšne gneče,« pametujemo v upanju, da se ne motimo. A vendar ni tako. Krenemo proti vrhu, a vzpon poteka silno počasi, saj se navzdol valijo gruče ljudi, ki nas kljub planinskem pravilu »prednost ima tisti, ki se vzpenja«, ne spustijo naprej. Nekaj je sicer takšnih, ki so vajeni gora in se vljudno umaknejo ali pa se zahvalijo, ko jih spustiš mimo, kar nekaj pa je zelo nevljudnih in grabežljivih. Ne manjka niti šovinističnih pripomb. Poleg tega je prav strašljivo gledati njihovo obutev in obleko: skoraj vsi brez čelad, napačno varovani, v supergah, brez dodatnih oblačil in vode. Celo sprašujejo me, kaj, za vraga, počnem s tako velikim »ruzakom«. Brez pomena je razlagati, da smo na »strelovodu«, na jeklenicah, da se vreme spreminja in da nas je na poti očitno preveč. Le kaj narediti v primeru hitrega poslabšanja vremena ali nesreče brez vse opreme?
Končno prispemo na vrh, kjer komaj najdemo košček skale, da odložimo nahrbtnike in naredimo nekaj simbolnih fotografij. Še pogovarjamo se težko, ker se na vrhu ljudje ne pogovarjajo, ampak vpijejo in se glasno zabavajo, kot bi bili v kakem trgovskem središču. Razgled je sicer fantastičen, pa tudi vreme še drži, a bliža se nam megla, zato se na hitro odpravimo v dolino.
Veliko hujši kot pot navzgor pa postane spust. Začno se namreč vzpenjati nove skupine ljudi, tudi tiste, ki smo jih srečali že pod Kredarico. Ura je že skoraj štiri popoldne, a vrsti ljudi, ki se vzpenjajo na vrh, ni videti konca. Vedno več je takšnih prizorov: vodnik s čelado in varovalnim kompletom, z njim pa trideset ljudi brez čelad, brez varovanja in z neprimerno obutvijo. Oče odhiti naprej, midva pa ostaneva na pol poti v zelo neprijetnem položaju, komaj se drživa za jeklenico, mimo naju pa se zelo počasi pomika večja skupina ljudi. Okoli deset jih je na posameznem raztežaju jeklenice, na nekaterih mestih pa se ta še komaj drži. Ko ne vidim konca tej množici, se potolažim, da se moramo vendar še danes vrniti domov in neki gospod mi je neprijazno zabrusi, da se tukaj vidi slovenska nestrpnost, neka gospa pa pravi, da naj se drugič odpravimo čez teden, ker oni pač nimajo takrat časa. No, kot da ga jaz imam. Ostalo ne potrebuje komentarjev.
S Kredarice se na vrh še vedno odpravljajo večje skupine ljudi in ko jih Matej vpraša, če že ni malo prepozno, vsi odgovarjajo: »Ne, ne, ravno pravšnji čas.« Že mi smo bili pozni, saj smo na vrh prispeli šele okoli druge ure. Pogovarjamo se z drugimi planinci in nek gospod pravi, da je tudi sam planinski vodnik in da je skrajno neprimerno, da vodniki vodijo skupine (povrhu še neizkušenih) ljudi na vrh ob takšni uri. Pravi tudi, da tako velike organizirane skupine načeloma ne smejo hoditi na Triglav ravno za konec tedna, saj ogrožajo druge. Neki starejši planinci pripovedujejo zgodbe, kako so švigale strele z jasnega čez jeklenice ipd. Če ne drugače, pa nas na nevarnosti vsekakor opozorijo mnoge spominske table, posvečene umrlim, ki so jih zadele strele ali so zdrsnili. A veliki večini ljudi (predvidevamo, da jih je bilo tisti dan vsaj 500) za nevarnosti ni mar, glavno je, da so osvojili Triglav.
Sestop
Za sestop izberemo pot čez Prag, ker nam kar nekaj ljudi pove, da je manj težavna kot Tominškova in zato najbolj primerna. A vendar ni tako, pot je zelo dolga in naporna, zlasti zato, ker je treba poznati veščino plezanja navzdol in ker se bliža mrak. Oče je že vajen takšnih poti in poskakuje po skalah, medtem ko se midva (predvsem pa jaz) bolje znajdeva pri plezanju navzgor, navzdol je to zelo težavno, poleg tega pa me na svojo prisotnost opozarjajo še kolenske vezi, ki vedno bolj bolijo.
Zaradi gneče izgubimo precej več časa, kot smo načrtovali, začenja se temniti. Kljub odličnim naglavnim lučkam je pot še bolj zahtevna, predvsem zaradi vlažnih skal. Tam, kjer niso vlažne, pa so gladke zaradi velikega števila ljudi, ki jih je prehodilo, a vendar ni tako hudo kot na poti s Kredarice na Triglav, kjer je res pravo skalnato drsališče.
Poleg tega da je zahtevna, nas pot čez Prag pripelje tudi na drugo izhodišče, zato moramo prečkati reko in nato čez dobre pol ure pridemo do avtomobila.
Kolena bolijo, želodec je prazen, vse picerije so že zaprte, ura je že skoraj deset zvečer. Slabih petnajst ur je bilo dovolj! Postelja čaka.
Žalostna podoba Triglavskega narodnega parka
Triglav smo osvojili, a žal smo potrdili naše domneve o tem, da to ni več visokogorje, ampak le trofeja, ki jo večina želi osvojiti za vsako ceno. Ljudje se vzpenjajo na vrh brez opreme in brez znanja, vodniki pa si tiho manejo roke. Čudim se, da se na tem vrhu zgodi tako malo nesreč.
Triglav je s svojimi jezeri žal postal turistična atrakcija in trofeja množic, ki ne sodijo v visokogorja. Tistim, ki si ga lastijo, je pomemben samo dobiček, zato ne dvomim v to, da bo čez kakšno desetletje na vrh vozila sedežnica, za ogled jezer pa bodo računali vstopnino. Gamse in preostale divje živali pa bodo zaprli v kakšen rezervat, da jih bodo turisti lahko fotografirali. Cesta do Triglavskih jezer je že tako ali tako narejena, samo še asfaltirati jo je potrebno in stvar bo kompletna.
Maja Ikanovič
Foto: Tomaž Marolt