Jutro (2. decembra 1940): ... hoja v gorah
Tudi zdravemu človeku lahko postanejo spremembe, ki so zvezane z gorsko turo, neprijetne, če se ni nanje pripravil
V vsakem našem udejstvovanju — če naj bo uspešno — morajo biti ustvarjeni najprej pogoji in to velja prav posebne tudi v alpinistiki. Vsaka visokogorska tura zahteva od nas polno mero vztrajnosti in odpornosti in samo ob sebi umevno je, da more biti tem zahtevam kos le popolnoma zdrav človek. Vendar postanejo tudi zdravemu človeku spremembe običajnega načina življenja, ki so nujno zvezane z vsako gorsko turo, kaj neprijetne, če se nanje ni zadostno pripravil.
Sonce in zrak v gorah
Znano je, da povzroča že samo bivanje v gorah mnogotere spremembe v našem organizmu in to tem večje, čim više se po vzpnemo. Vplivi visokogorskega podnebja se — kolikor so nam do danes znani — odražajo na najrazličnejših organih našega telesa in prav tako na številnih življenjskih procesih, ki se vršijo v njem. Predvsem nam visokogorsko podnebje pospešuje tvorbo krvi, poveča število rdečih krvnih telesc in koncentracijo rdečega krvnega barvila (hemoglobina) v njih ter nam tudi v celoti poviša količino krvi. Krvni pritisk se nam v višinah lahno dvigne in nam pri sestopu v nižino spet pade na normalo, ne da bi pri tem občutili kake neprijetnosti, že v srednjih legah opažamo izrazito pospešene dihanje zaradi pomanjkanja kisika v redkejšem zraku. Pa tudi naše srce ne ostane popolnoma neprizadeto. V miru sicer ne opažamo tudi v višjih legah posebnih sprememb njegovega delovanja, nasprotno pa je pri hoji navkreber delo našega srca nesorazmerno večje kakor pa pri obvladovanju enakega napora v nižini. Že vdihavanje razredčenega zraka, to je takega, kateremu primanjkuje kisika, privede lahko do akutnega razširjenja srca, česar ne opazujemo le pri turistih, marveč tudi pri letalcih. Zanimivo je dejstvo, da so pri vseh udeležencih odprave na Mount Everest v letu 1924. ugotovili tako razširjenje srca, ki pa se je po nekaj tednih bivanja v nižini popolnoma popravilo. — Pospešen in včasih neenakomeren je tudi naš žilni utrip v gorah, a vendar le toliko časa, dokler se nismo prilagodili višini. — Dalekosežen, čeprav še malo poznan, je vpliv visokogorskega podnebja na naše živčevje, na centralno, na vegetativno ter na naša čutila. Ugotovljeno je, da nas sredogorsko podnebje poživlja, medtem ko nam nasprotno velike višine hromijo živčevje in čutila. Večja ali manjša občutljivost našega živčevja za višinske spremembe se odraža tudi v nespečnosti, katero često opažamo v gorah, posebno prve dva dni bivanja v višini. O vplivih senčnih žarkov na naše telo, ki so v gorah vse neposrednejši in zato tem učinkovitejši, vemo, da je njih fiziološko dejstvo odvisno cd njihove valovne dolžine. Ultravioličaste žarke absorbira koža in reagira nanje s tvorbo pigmenta. Z aktiviranjem vitamina D v našem telesu pa ultravijoličasti žarki povečujejo preosnovo kalcija in na ta način posredno vplivajo na tvorbo kosti. Tudi ultrardeče žarke absorbira po večini koža, njihov učinek je toplota, ki pa ne seže preko podkožja. Svetli žarki sončnega spektra pa prodrejo v globino našega telesa, proizvajajo tam toploto in vplivajo verjetno neposredno tudi na regeneracijo celic samih.
Prilagoditev na visokogorsko podnebje je velik napor
Iz navedenega vidimo, da že prilagoditev na visokogorsko podnebje kot tako pomeni za naš organizem napor, ki ga pri presoji svojih lastnih moči posebno začetnik ne sme omalovaževati. Temu se pridružijo že omenjene spremembe običajnega načina življenja posebno glede spanja in hrane, dalje nepredvideni dogodki, kakor nenadni vremenski preobrati, nesreče itd., ter končno hudi napori, ki daleč presegajo one, katere smo vajeni prenašati v dnevnem življenju? Kdor hoče biti vsemu temu kos, mora biti ne samo popolnoma zdrav, marveč tudi odločen, pričeti prav od kraja vztrajno in smotrno uriti svoje telo, da bo z lahkoto premagoval težave na poti do cilja, ki si ga je sam postavil, in da mu bo poleg tega še vedno preostajalo sil za morebitne nepredvidene pripetljaje. — Pripomniti je treba, da se moramo na pričetku vsake sezone, zimske in letne, vsi znova smatrati za začetnike, ne morebiti toliko po izkušnjah, kakor po svoji telesni nepripravljenosti, in da je popolnoma pogrešeno naziranje, češ, od poletja sem ali celo od lanske zime mi je preostalo še toliko odvišnih sil, da bodo zadoščale tudi za letošnjo. Daleko precenjujo svoje lastne moči, taki navadno na prvi težji turi obnemorejo, če pa že dosežejo svoj cilj, je bil premagan napor zanje nesorazmerno velik in zdravju škodljiv!
Kakšna naj bo torej priprava planinca za gorske ture in kako naj preceni svoje moči, ali bodo zadoščale za nameravani vzpon. Najidealnejši trening je pa hoja navkreber v prosti prirodi, pri čemer polagoma stopnjujemo strmino ali pa na enaki strmini pričnemo z nošnjo najprej lažjih, potem pa vedno težjih bremen. Vendar je le malokaterim dana prilika za tak trening, večina je navezana na poklicno življenje in primanjkuje jim predvsem prostega časa. Vendar se tudi tem nudi prilika, da se temeljito pripravijo za gorske ture in sicer s sistematično in smotrno dnevno gimnastiko. Važne so predvsem vaje udov in trupa ter vaje v ravnotežju. Izvajati jih moramo čim boli reflektorično in pri tem čim bolj ekonomično trošiti svoje sile. Uvideli bomo kmalu, da bomo že po nekaj tednih za isto vajo uporabili polovico manj truda ko v začetku, kajti poskusi so pokazali, da uporablja začetnik za isti gib vse razpoložljivo mišičje z maksimalno izrabo energije, katerega opravi vajeni le z nekaj mišičnimi skupinami ter minimalno potrošnjo svojih sil.
Nekaj praktičnih nasvetov
Znameniti alpinist Prusig nam je v svoji knjigi »Gimnastika za planince« podal sistem vaj, katere s pridom lahko uporablja navaden planinec, plezalec in zimski alpinist. Izmed športov, ki naj jih goji planinec, je najpriporočljivejši tek in to ne morda hitri tek na kratke proge, marveč počasen vztrajnostni tek, ki nam v izredni meri krepi dihala in srce, zraven pa ekonomično uravnovesi potrošnjo naših sil. Za zimskega alpinista najprikladnejša vaja je sekanje drv, kar najbolj nalikuje na uporabo cepina v ledu in snegu. Turnemu smučarju priporočamo vaje s počepi in istočasnim dviganjem 2—5 kg težkih ročk Kdor prične z 20 počepi dnevno ter jih polagoma stopnjuje do nekaj stotin, ta ne bo več nepripravljen prišel v gore. Kdor pa hoče že doma točno preceniti svojo zmogljivost, naj vsaj 4 krat na dan premeri pot iz kleti v IV. nadstropje, naj bo natovorjen z nahrbtnikom kakih 15 kg ter naj prestopa počasi 2—3 stopnice naenkrat in pri tem globoko diha — nakar si je lahko v svesti, da se je na svoji nameravani turi v zasneženi strmini pomaknil za dobrih 200 m naprej.
Na splošno smemo reči, da uspeh naše priprave ne zavisi toliko od tega ali onega sistema, ki se ga pa držimo, marveč je bistvo vsega v rednem, pa naj si bo le nekaj minut trajajočem, vsakodnevnem treningu, ki edini more našo telesno pripravljenost obdržati na zadovoljivi višini. Priznan športni zdravnik trdi, da je bil naš trening uspešen le tedaj, če smo pri njem izgubili vsak 5% na telesni teži, kar gre na rovaš odvišne maščevine, če se je obseg naših prsi vsaj za 5 cm povečal od obsega trebuha, če nam je krvni pritisk padel za 10 in se končno naš žilni utrip zmanšuje za 10 udarcev. Samo ob sebi umevno je, da se bomo med treningom kar najbolj zdržali alkohola, nikotina in kofeina, dnevno pa pridali dobro uro spanja in to pred polnočjo. Tako pripravljenim nam tudi naporen vzpon ne bo postal muka, marveč prijetna potrošnja v našem organizmu nakopičenih sil.
Kakšna bodi hoja v gorah?
Kakšna naj bo torej naša hoja v gorah? Edino pravilen odgovor na to je: enakomerna in počasna. Enakomerna z ozirom na korak, ki naj bo po ravnem daljši, v strmino krajši, enakomerna pa tudi z ozirom na presledke, t. j. odpočitke. V lastno presojo, ali pravilno hodimo ali ne, nam je naše dihanje. Dokler lahko dihamo z zaprtimi ustmi, vemo, da je tempo, ki smo ga ubrali, pravilen in se tega držimo do kraja. Počasna naj bo hoja predvsem zaradi tega, da prehitro ne iztrošimo svojih — sil, marveč si jih prihranimo za končni vzpon. Za sredogorje velja pravilo: dolga hoja — dolg odpočitek; čim više se povzpenjamo, tem pogostejši morajo biti odmori. Hoja pa mora biti posebno v strmini tudi tehnično pravilna. Načelo je, da stopamo vselej na ves podplat, nikdar po prstih. Ne glede na to, da nam hoja po prstih zmanjša za 2/3 podporno ploskev in s tem napravlja našo stopinjo nesigurno, je poleg tega silno utrudljivo, ker drži celotno mišičje krače stalno skrčeno, kar privede do prehitrega utrujenja. Vsaki delovni fazi. t. j. skrčenju mišičja, mora namreč nujno slediti ohlapljenje, to je faza oddiha kar pa hoja po prstih popolnoma onemogoča. Predvsem prizadet je v te naš ženski svet. Spričo moderne obutve je prišla hoja po prstih že tako v meso in kri, ko da bi bile pozabile, da je peta tudi še del stopala, po katerem naj stopamo. Taki hoji sledi, kakor rečeno, prerano utrujenje, neredko na tudi krč v napeti mišici, ki utegne postati v kočljivih situacijah kaj neprijetna zadeva.
Od gorskih vodnikov se planinec lahko mnogo nauči
Tudi med počitkom moramo paziti na to, da je naše mišičje izven vsake funkcije ter popolnoma ohlapno, da je prostor, kjer sedimo, udoben in da so stopala podprta. Dihanje naj bo med hojo enakomerno in globoko, pri čemer je treba predvsem paziti na dolg in izdaten izdih. Težak nahrbtnik nam često utesnjuje prani koš in preprečuje globoko dihanje. Treba ga je od časa do časa odločiti ter pljuča dobro preventilirati. Priporočamo pa vsakomur da opazuje način hoje pri gorskih vodnikih oziroma izkušenih planincih, in spoznal bo, da se more od njih veliko naučit.
— dr. —
Objavil Boris Štupar
Oznake: 1940 gore Jutro 1940 ljudje nasveti