Bojan Pollak: Za prvo nedeljo v oktobru vremenska napoved ni bila ravno najbolj obetavna – oblačno, rahel dež in podobno ... je pa samo občasno rahlo deževalo
Za razliko od nogometnega turnirja, ki ga v avgustu na Korošici organizira PD Celje–Matica, ima tekma, ki se je odvila letos že 35-to leto zapored, predvsem družabno-tradicionalni značaj.
V letih, ko se je začela, je imela poleg samega družabnega dogodka tudi rahlo ironičen prizvok – v zvezde kovani jugoslovanski nogomet ni dosegal takih rezultatov, kot bi jih pravzaprav moral, pa ga je moral pač nekdo »dvigniti na višji nivo« …
Za prvo nedeljo v oktobru vremenska napoved ni bila ravno najbolj obetavna – oblačno, rahel dež in podobno. Verjetno zato je kar precej udeležencev odpovedalo obisk oz. so enostavno ostali v dolini ali šli kam drugam. Vendar so bili tokrat vremenarji zelo točni, ne samo z napovedjo vremena, ampak tudi v poznavanju zemljepisa. Na Korošici je v nedeljo, 6. oktobra 2013, v času prihoda, same tekme, ki je bila že 35-to leto zapored in tudi vrnitve v dolino čez Podvežak samo občasno rahlo deževalo.
Žal tudi tokrat tistih planincev oz. alpinistov, ki prebivajo na Štajerskem, ni bilo oz. so prišli šele proti koncu tekme, tako da so se lahko samo simbolično vključili vanjo, tako da so jih morali zastopati na Kranjsko priseljeni pravi Štajerci, nekaj pa tudi taki, ki domujejo najbliže Štajerski oz. so štajerskega porekla. Goli so bili že postavljeni, za kar gre zahvala PD Celje Matica, vendar so jih igralci malo premaknili, da so bolj ustrezali igri in terenu. Po izbiri članov moštva in ponovitvi pravil (ni auta, ni vratarja, gol velja, samo v primeru, če pride žoga vanj s prave stani in podobno, predvsem pa ti, da je vse skupaj bolj družabni dogodek kot pa tekmovanje), se je tekma začela tradicionalno točno opoldne in trajala dvakrat po deset minut. Štajerska ekipa je štela devet članov in članic, kranjska pa sedem članov. Kranjce je vodil Franc Obreza, Štajerce pa Vital Vek, odlično pa je sodil Franc Pohlin. Igralci, pa tudi igralke, so igrali zelo srčno in prizadevno, vsak po svojih najboljših močeh, kondiciji in znanju. Najstarejši igralec je imel 80 let, a nikakor ni bil najslabši ali najpočasnejši! Prihajalo je do raznih komičnih situacij, ki so vzbujale prave salve smeha. Malo se je poznala tudi nadmorska višina, zato je prišlo zelo prav pravilo, da ni avta, saj so do vrnitve žoge na primerno razdaljo od gola lahko ostali igralci malo počili. Obe moštvi sta imeli kar nekaj priložnosti za zadetek, vendar je bil gol ali prenizek ali preozek, en izredno natančen strel na vrata Kranjcev je bravurozno obranil Sašo … Gole so zabili Miran, Cene in Franc za mnoštvo Kranjske, za ekipo Štajerske pa Janez, tako da je po dveh zaporednih porazih spet slavilo moštvo Kranjske z rezultatom 3 proti 1.