Društvo za razvoj plezalne kulture - Matjaž Jeran: Člani in gostje so vabljeni na izpopolnjene društvene strani, kjer vas poleg jesenskih programov za staro in mlado v galeriji čakajo skomini. Na taboru odraslih na Kalymnosu smo veliko plezali in vsak dan plavali!
Hitro smo ugotovili, da se treningi na umetnih stenah obrestujejo. Izkušeni nove člane še vedno vabimo v tečaje in vadbe za odrasle, mladino pa v plezalne šole.
Poletno plezalno-taborniško mrzlico smo iz domačih poletnih sten premaknili na jug Evrope. Po treh uspešnih mladinskih taborih v Trenti, Bohinju in Kotečniku, smo se z odraslimi ogreli na visokogorski Korošici potem pa namenili na Kalymnos.
Ob Soči je še vse po starem, mir, sonce in velika energija otrok ob začetku počitnic. Soča je še vedno Kraljica osvežitve, ta tabor je še vedno najbolj pristno naraven-divji od vseh.
V Bohinj smo se odpravili zelo previdno, vreme je bilo zares neobetavno, sredi julija je sneg pobelil Stol! Plezalke in kopalke so bile kljub vremenu dnevno obvezni del garderobe in tabor je tudi letos odlično uspel.
Tabor v Kotečniku je vsako leto namenjen mladini, ki obvalda plezanje v vodstvu od 6a naprej. Cilj tabora je več kot imeti se fino, plezati in se družiti. Iz udeležencev želimo izstisniti zares največ kar njihov plezalni staš omogoča. Seveda po njihovih željah in z njihovo motivacijo. Inštruktorji skrbimo za varnost in nova plezalna znanja. Zelo smo veseli, da se nam vedno bolj pogosto pridružijo tudi varovanci iz Hrvaške.
V poletnem času se naši odrasli varovanci raztepejo širom sveta in nizajo plezalne zgodbe v ožjem plezalnem krogu. Za začetek jeseni smo se zbrali v gorah. Okoliš planine Korošice je obkrožen s super stencami in tisoči planik. Da o prijaznosti oskrbnice Mojce ne govorim. Tudi sem se bomo še vrnili.
Vsak izmed taborov je bil zmagoslaven in še danes se nam smeji. Plezanje v skalcah je največje veselje, želja po prijetni družbi in plezalnemu napredku pa nas združuje tudi v deževnih in mrzlih mesecih, ko je plezanje na umetnih stenah izrazito urban, a kljub temu prijeten del preživetja naše plezalne kulture.
Pred odhodom v tople kraje smo doma pripravili teren za pričetek naših razvejanih plezalnih šol, v letošnjem letu imamo dve novi lokaciji v Ljubljani, OŠ Tone Čufar in Urbanroof. V naši plezalni šoli imamo dve glavne skrbi, na prvem mestu je varnost takoj zatem pa vso energijo vlagamo v kvalitetno izvedbo programov. Imamo šest različnih programov treningov oz. plezalne šole za naše mladoletne člane. Programi so premišljeni in umestitev varovancev stvar strokovne presoje. Močno si želimo razumevanja in podpore staršev pri logistiki, gre za vaše otroke.
Včasih te v okviru organizacije posrkajo stvari, ki precej presegajo motiv vodenja plezalne šole, jami birokracije z največjim užitkom tudi sam pobegnem v tople in previsne kraje, kot je Kalymnos. Po dveh predhodnih obiskih v družinskem objemu, so bila moja pričakovanja upravičeno visoka. Ekipa sedmih odraslih članov, sicer mojih večletnih varovancev, pa je presegla visok standard in vsak dan smo rajali od zore do mraka. Navdušenje je na trenutke prehajalo v evforijo. Na primer ko smo ob mraku zapuščali sosednji še manjši, še bolj idiličen otok Telendos, po krasnem plezalnem dnevu, med plovbo proti večerji so iz zvočnikov odmevali Pink Floydi ... Z nami na glavo so padali sami grški bogovi. Povsem prvinska izkušnja je bila vožnja skuterjev, trem udeleženkam so se izpolnile srednješolske sanje, mot, veter v laseh, zadaj pa plezalna kolegica in gas do konca, do naj sektorja. Pa to še ni vse. Predzadnji dan nam pade sekira v med, izberemo odročno plezališče, ki je bilo nekoč pred 3000 leti tempelj rodnosti, pol dneva nam na roko hodijo oblaki, ki zastirjo žgoče sonce, drugo polovioco dneva se malo poskrijemo za mogočnimi apnenčastimi stebri in nekaj hladu prinese tudi poletni vetrič. Cel dan preužitkarimo sami, z fantastičnimi pogledi na zaliv z jadrnicami, na sosednji Telendos in to iz krasnih smerc, ravno prav šalčkastih in odlično navrtanih... Ko se že skozi temo spustimo med čredami koz do vasi in naročimo odlično lokalno hrano, skočimo čez cestico na prazno plažo in se nagi pomečemo v morje z 26 °C, mi reče en od udeležencev: "Dans je do popolnosti manjkalo samo še kopanje." In skupaj se zareživa, meni kot organizatorju se nasmešek potegne do ušes, moj lastni popotniški ego pa leži in se špila mrtvaka v luči zvezd. Težko nam je, ne! Ko ravno plačamo in vstanemo, lastnik na mizo prinese še en štefan vina in reče, malo še posedite, bomo kako zapeli. Večer gre v noč, ob glasbi kitare in orglic zapojo mornarji skupaj z plezalci. In popolnost dobi novo dimenzijo.
Pred nami je lepa jesen, vreme ni pomembno. V telovadnicah bodo zopet nove smeri po očiščenih oprimkih, in dobre stare ekipe varovancev. Vedno je drugače, ljudje se spreminjajo cilji ustvarjajo poti in to je dovolj da se izjemno zabavamo, pa četudi v utesnjenih telovadnicah pod umetno lučjo.
Matjaž Jeran