Lokalno.si: Od Rajca do Mokre Gore
Leto je hitro naokoli in približuje se naše tradicionalno planinsko druženje. Tokrat kar za tri dni, kar pomeni, da v petek vzamem dopust. Avtobus počakam kar na Brodu, da pridem do »pametnega« sedeža, saj bo vožnja dolga. Gricu je seveda vseeno in pešači do Tuša. Zbere se nas pisana druščina: planinci iz Metlike, Nove Gorice, Višnje Gore in seveda domačini. Ko se vsi posedemo, Jože odpelje proti Hrvaški. Po stari navadi seveda hitro zaspim in skoraj prespim belokranjsko pogačo. Zaspim nazaj, ko me zbudi Mladen z obvestilom, da je čas za prvi postanek. Ženski del najprej na stranišče, moški za šank. Potem se zamenjamo.
Tako se vozimo in »postankujemo« do večera, ko se pripeljemo do Planinskega doma na Rajcu. Slavnostni sprejem: predsednik PZ Srbije Boris Mičić, predsednik PK Pobeda Vlado Matković, planinci, s katerimi se poznamo že iz prejšnjih srečanj, pogača s soljo, slivovka in dunja (žganje, v katero je namočena kutina). Po nešteto objemih, poljubih in stiskih rok se pred večerjo odpravimo na krajši sprehod. Ogledamo si travnike, kjer poleti pripravijo tekmovanja v košnji in prisluhnemo zanimivim dogodivščinam, ki jih pripovedujeta Boris in Bata. Večerja pridiši za nami, torej je čas da se vrnemo v kočo. Med večerjo poslušamo Avsenikovo Golico in ostale znane skladbe, da se nam ne bi kaj zataknilo v grlu. Po večerji obdarimo naše gostitelje in klepetamo. Proti polnoči se odpravim v najino sobico, kjer hitro zaspim.
Zjutraj zajtrk in iskanje Matejevega mobitela. Ko ga najdeva, se odpeljemo proti Bajini Bašti. Tam nas čaka Spasoje in skupaj se odpeljemo v Perućac, kjer se vkrcamo na ladjico. Zgodnje kosilo: kalindžo, zelenjava, zdrobove pogačice, kruh in pijača. Vozimo se po kanjonu reke Drine. Uživamo v meglenih razgledih na strma skalna in gozdna pobočja. Od obrežja do Višegrada nas pripelje minibus. Prisotni smo ob podelitvi medalj, saj se je končalo svetovno prvenstvo v kajaku. Ogledamo si 500 let star kamniti most z enajstimi loki, ki ga v svojem romanu Na Drini čuprija opisuje Ivo Andrić. Vrnemo se na ladjico, kjer nas čaka še posladek. Že v mraku se vrnemo v Perućac. Po večerji v hotelu se raztepemo okrog; eni pod tuš, drugi na pivo, tretji na nočni sprehod, posebneži pa na toplem pod odejo beremo knjigo.
»Uštipci« in burek za zajtrk, za ostalo mi je vseeno. Megla kar vztraja, zato s pohodom ne bo nič. Odpeljemo se v Nacionalni park Tara, kjer se sprehodimo do jezera Zaovine. Zapustimo neokrnjeno naravo in se odpeljemo v Drvengrad, mestece, ki je nastalo po zamisli režiserja Emirja Kusturice. V kinu si ogledamo odlomek njegovega filma Plavi cigani. Z vožnjo nadaljujemo do Mokre Gore, kjer vstopimo na muzejski vlak »Šarganska osmica«. To je del ozkotirne železnice, ki je nekoč povezovala Beograd s Sarajevom in Dubrovnikom. Na tej progi je tako imenovani Ćira zadnjič vozil leta 1974. Del proge, v obliki osmice od Mokre Gore do postaje Šargan Vitasi, so ponovno oživili in muzejski vlak spet vozi. Odpeljemo se na slikovito vožnjo preko viaduktov in številnih tunelov. Počasi me začne skrbeti, če bomo do zjutraj, ko se začne služba, sploh doma.
Popoldan nas v gostilni čaka slastna »kočerja«- obrok med kosilom in večerjo. In v mraku se res odpravimo proti domu. Ta je še zelo daleč, nekateri cariniki so hitri, drugi počasni, eni želijo dokumente, drugi nas samo gledajo.
Med enim in drugim dremežem me prešine: »Če bi ostala še en dan, mi vožnja z letalom zagotovo ne bi ušla«
Ob petih zjutraj pridemo v Novo mesto: od tam pa nekateri še slabo uro do doma, eni pod tuš, zajtrk in v službo, nekateri srečneži pa na »soliden« počitek.
Besedilo: Diana
Fotografije: M. Kocbek