Delo, 01.07.04, Znanost - dr. Mihael E. Tomšič: Razpravi nista ovrgli domneve o skromni podjetniški donosnosti nameravanih VE.
Po razpravi v CD sta bili še dve strokovni srečanji o mikro- in makro- ekonomskih pogledih na VE in o njihovih lastnostih
Odmev
O velikih vetrnih elektrarnah in o znanosti v demokraciji
Dr. Mihael G. Tomšič
Ljubljana
Okrogla miza v Cankarjevem domu (CD, 8. junija letos) pod pokroviteljstvom Društva slovenskih pisateljev je ob nameravani gradnji velike vetrne elektrarne (VVE) na Volovji rebri (47 turbin na visokih jeklenih stebrih, razporejenih na razdalji 7 km po grebenu) razgrnila vprašanja, ki vedno spremljajo investicije z velikimi posledicami za okolje. Pod površjem, a zelo skeleči, so ostali občutki o razmerju med stroko, strokovnjaki in oblastjo ali drugače – o znanosti v demokraciji. Pisanje g. Vojka Tomšiča v prejšnji številki Znanosti (24. junija) je dokazno gradivo o razširjenosti nerazumevanja bistva znanosti in demokracije.
Najprej pa še o gospodarnosti VE. Po razpravi v CD sta bili še dve strokovni srečanji o mikro- in makro- ekonomskih pogledih na VE in o njihovih lastnostih. Organizator je bil Slovenski E-forum (Slovensko društvo za energetsko ekonomiko in ekologijo, glej na spletu: SE-F).
Razpravi nista ovrgli domneve o skromni podjetniški donosnosti nameravanih VE. Načrtovalci so pretirano optimistični glede proizvodnje električne energije. Podobni, že izvedeni projekti kažejo, da je razlika med optimistično oceno in realnostjo lahko tudi do –30%. Zato je priporočljivo zmanjšati optimistična predvidevanja vsaj za 15%. To pa že bistveno ogrozi računsko gospodarnost projekta. V Nemčiji, kjer je evforija gradnje VE najhujša, so banke začele skrbneje pregledovati projekte VE in tudi država bo s spremembo zakona o spodbujanju obnovljivih virov energije izločala špekulativne graditelje. Pri nas para-državni investitor, Elektro Primorska, d.d. na ramenih vseh odjemalcev električne energije v Sloveniji, nima trdnih finančnih omejitev oziroma zavor. Zelo verjetno se bo s terjatvami na račun drage vetrne energije pojavil na državni blagajni ali pri porabnikih električne energije.
Stališča do velikih VE se razcepijo pri soočenju investitorskega in družbenega pogleda. Javno preverjanje razmerja med tržno in odkupno vrednostjo električne energije (študija Inštituta »Jožef Stefan«, dosegljiva na spletni strani MOPE) je potrdilo, da je razkorak med 6 SIT/kWh (ocena tržne vrednosti vetrne energije) in 14,05 SIT/kWh (vladna odkupna cena za VE nad 1 MW) možno opravičiti le z morebitnimi okoljskimi in družbenimi prednostmi VE. Okoljske prednosti za VVE na Volovji rebri niso izkazane, prav tako so dvomljivi regionalno- in tehnološko- razvojni učinki. Pravkar objavljena ocena Elektro Ljubljana navaja stroške nezanesljivosti »zelene elektrike« celo v višini 3 SIT/kWh. To je dvakrat več, kot je bilo upoštevano v navedeni študiji IJS, pa čeprav je dobava elektrike iz nabora kvalificiranih elektrarn Elektro Ljubljane precej bolj predvidljiva od VE. Stroka o tem še ni povedala vsega. Obeti za gospodarnost velikih VE na Krasu in Volovji rebri pa so mršavi.
Negotove makroekonomske prednosti VE
Razprava o makroekonomskih učinkih velikih VE se ni iztekla v zadovoljivo soglasje. Statistični družbeni proizvod ostaja dvomljiva mera blaginje. Avtomobilska nesreča na primer izdatno poveča BDP, saj dobijo policaj, sodnik, klepar in ličar delo. Apologetska stroka se zadovolji s tem, da linearni modelski izračuni za vsako investicijo dajo ugoden makro-ekonomski rezultat: napovedujejo povečanje BDP in povečanje zaposlenosti. Bolj realno sliko bi dala vsaj primerjava med različnimi projekti. Koliko bi dala investicija 10 milijard SIT (okvirni znesek za VVE na Volovji rebri), če bi denar premišljeno namenili razvoju regije, ob ohranitvi značilnosti primorskih pokrajin kot vrednote, ki se jo končno da tudi tržiti? Nedvomno več kot 400 milijonov, kolikor naj bi dobila občina na račun prostorske rente. Kje so drugi razvojni načrti regije, ki bi jih morala pripraviti stroka, država in regionalna skupnost? Ali je vlada dala prebivalcem Primorske demokratično možnost izbire?
Stroka, znanost in demokratična oblast
Bistvo občasno neprijazne razprave v CD in na teh straneh, zgled je pisanje
g. Vojka Tomšiča (Delo-Znanost, 24. junija), je nezadovoljivo razumljeno razmerje med stroko (strokami, strokovnjaki) in oblastjo. Poleg trditve o »najslabših možnih strokovnjakih« se je g. Vojku Tomšiču zapisalo še nekaj težkih stavkov o plačevanju, celo honoriranju (!?) strokovnjakov, ter o tem, da se je podpisani v času socializma šolal v Švici za državni denar. To je seveda kleveta, saj gre za neresnične navedbe z namenom škoditi ugledu. Prepričan sem, da se je urednik s težavo in morda pod pritiskom odločil za objavo besedila v prilogi, namenjeni Znanosti. Prvo pravilo znanstvene razprave je pač: »ad rem« in ne »ad personam«. Prispevek bi lahko gladko zavrnil ali zahteval opustitev žaljivih napadov. Objava pa je nastavila pravo ogledalo ne le avtorju, g. Vojku Tomšiču., ampak celotni sozvočni skupini oblastnikov, ki so v CD zagovarjali projekt VVE na Volovji rebri. Neželena posledica objave je, da si bo marsikdo, ki ima kaj povedati o javnih zadevah v Znanosti, premislil. Kdo se bo izpostavljal besnemu blatenju, če lahko varno piše o daljnih nebesnih pojavih?
Raz
merje med stroko, znanostjo in oblastjo je del stila oblasti. Problem je že v naravi dejavnosti: oblast vodi in ukazuje, znanost dvomi (Karl Popper). Za absolutno, arogantno oblast je znanost neuporabna dekoracija. Od tod neskončno začudenje g. Vojka Tomšiča in oblastnikov v Cankarjevem domu: kako, da strokovnjaki ne podpirajo političnih projektov, čeprav so bili v nekaterih fazah teh projektov celo plačani za svoje delo? Izkušnja iz razprave o VVE je v prid opažanju
Prof. dr. Tineta Hribarja, da del (sedanje) oblasti nima pojma o demokraciji.
Gre seveda za uveljavljanje demokratične družbene zavesti v praksi. V delujoči demokraciji to ne more biti drugo kot: prednost resnici pred lažjo, odkritosti pred tajnostjo; predvsem pa spoštovanje različnih mnenj. Enako tehtno pa je vprašanje, ali se strokovnjaki dovolj zavedajo »za kaj so plačani«, ali drugače, kakšna je družbena funkcija stroke v demokraciji. Po poklicni etiki in zlasti, če so plačani iz javnih sredstev, so strokovnjaki plačani tudi za integriteto strokovnih doktrin in strokovno moralo. Strokovna integriteta in morala pa sta na hudi preizkušnji, kadar se materialni in oblastniški interesi tako sprevrženo razbohotijo, kot pri projektih velikih VE na Primorskem.
Bistvo »zelene energije« je izbira<Pred časom so goljufi (ali šaljivci?) ponujali »filter za jedrsko energijo«. Z napravico na vtičnici naj bi se odjemalec zavaroval pred »jedrskimi elektroni«. Danes je to realnost, le da ne deluje na elektrone ampak tam, kjer bolj boli, pri denarju. Evropske direktive zahtevajo sledljivost električne energije. Odjemalec bo obveščen o deležih primarnih virov, iz katerih ga napaja njegov dobavitelj.
»Zelena električna energija« naj bi bila proizvedena samo iz okolju prijaznih virov. Ta izum tržne demokracije, ob vseh pomanjkljivostih, vendarle izraža za trajnostni razvoj bistvene pojme: možnost izbire, pripravljenost plačati nekaj več za manjše obremenjevanje okolja.
V Sloveniji sta šele dva ponudnika in nekaj kupcev zelene električne energije. Malo, saj tako možnost daje že energetski zakon iz leta 1999. Elektro Ljubljana ponuja električno energijo iz kvalificiranih elektrarn gospodinjstvom na svojem oskrbovalnem območju. Ceno so določili 30 % nad ceno po redni tarifi. Drugi ponudnik, Ekowatt d.o.o. je v lasti zasebnikov – lastnikov malih hidroelektrarn. Prodajajo upravičenim odjemalcem, menda po konkurenčni ceni. Ponudbo za gospodinjstva še oblikujejo, saj še niso razrešili razmerij do distributerjev.
Največ prometa s certifikati o okoljski prijaznosti (RECS) pa ima Holding slovenskih elektrarn, ki certifikate o »zelenosti« slovenske elektrike prodaja na veliko, največ menda v Italijo.
Bi kupili »zeleno elektriko« iz velikih VE na Volovji rebri? Koliko več bi bili pripravljeni plačati zanjo? |
