Večer, 13.04.2005, Narava, gore in ljudje: Manj znane poti po slovenski Istri
Manj znane poti po slovenski Istri
Ob morju in po razglediščih
Morje je tačas še hladno, asfalt ubija in uničuje noge, trgovine sušijo žepe, zato se velja podati na lahkoten potep po klifu in bližnjih gričih, od koder lahko z enim pogledom preletimo celotno našo obmorsko deželico. Za daljši izlet bo potrebna primerna gumijasta obutev, pa kakšna lažja vetrovka tudi, saj tako ob morju kot po grebenih kar naprej piha, kot bi kdo nalašč puščal vrata odprta.
Kot izhodišče vzemimo portoroški Avditorij, pojdimo po cesti mimo njega polagoma v breg do predora pod Valeto, skozi katerega je nekdaj sopihal vlak. 34 let je bila skozenj speljana ozkotirna proga, ki je povezovala Trst s Porečem. Zdaj je to najbližja povezava med Portorožem in Strunjanom. Skozenj ves čas vleče in je tudi v poletni pripeki prav prijetno hladno. Na drugi strani predora, cesta se polagoma spušča, pridemo v toplo prijazno dolinico, obdano z oljčnimi nasadi in v tem času s cvetočimi drevesi marelic in češenj. Spodaj zavijemo levo skozi podvoz pod avtocesto ter po nekaj desetih korakih pridemo na cesto, ki iz Strunjana vodi proti Pacugu, Fiesi in Belemu Križu. Tudi mi se napotimo ob njej, vendar le do konca solin, kjer zavije steza ostro desno proti Krkinemu zdravilišču. Prečkamo ta zaliv in se razgledujemo po solinah, ki jih zdaj ponovno oživljajo, zadaj za hotelom, obidemo ga malo niže desno, pa bomo nad parkiriščem našli stezo v breg, po kateri se bomo vzpeli na rob znamenitega Strunjanskega klifa, pod katerim so divja kopališča, ena redkih samostojnih plaž ob naši majhni obali. Na vrhu je križ, ki je bil pred leti predmet posebne kulturne "inštalacije", kot so ji rekli, ko so ga preparirali in zažgali, dosegli pa samo prerekanje in zgražanje. Ta del klifa je najlepši in vreden postanka ter nekaj posnetkov. Nadaljujemo proti Izoli do hotela Belvedere. Do tja je kajpak še lep kos poti: sprva nekaj asfaltirane ceste od klifa do vrha Strunjana, od koder se preko Strunjanskega zaliva razgledujemo vse do znamenite piranske cerkve. Tudi ta del poti vodi skozi oljčne nasade, zdaj sprva kolovoz, ki se vzpne na travnat rob, po katerem vodi steza polagoma navzdol do hotela, kjer si na terasi privoščimo če ne drugega vsaj nekaj imenitnih posnetkov na spodaj ležečo Izolo. Zdaj ne gre drugače, kot da sestopimo na glavno cesto, pa po njej do prvega odcepa desno. To je Jagodje, kjer so najdražje izolske parcele za tranzicijske bogatine. Pa kaj bi tisto. Če imaš pospravljeno podstrejšje, lažje živiš, če imaš nekaj manj ali ravno prav. V Jagodju se znebimo glavne ceste in se spustimo v manjšo dolino, že na prvem križišču zavijemo levo. Sicer asfaltirana, a ozka in kar samotna cesta nas v razglednih terasah počasi vodi v vas Šared, kjer je pri cerkvici sv. Jakoba lep razgled. Kajpak smo se iz Jagodja sem gor morali kar malo pomujati, saj smo se povzpeli kar 250 metrov nad morjem. Če nas na poti proti Maliji zažeja, jo na prvem odcepu levo mahnemo navzdol v zaselek Cetore, kjer ob kapelici sredi vasi najdemo vodni vir, ki je še sploh sredi poletne pripeke prijetna osvežitev. Tu je tudi znana kmetija Medijan (konjereja in jahanje), spodaj pod vasjo pa najdete tudi slap, samo da vas potem čaka vzpon na Malijo in na Malijski hrib, z 278 metri najvišjo točko današnjega izleta, z razgledom na Koprski in Piranski zaliv. Kogar še ne bolijo noge, lahko nadaljuje po cesti do Kort, kjer si mimogrede lahko ogleda zanimive freske v cerkvi sv. Antona Puščavnika, ter se od tod spusti v Parecag ter ob morju skozi Sečo v Portorož, kogar pa že prej zapečejo podplati, pa se iz Malije po lepi razgledni cesti skozi oljčne nasade polagoma spusti v Lucijo in od tod v Portorož. Ta nekoliko krajši potep nam bo vzel kakšnih šest, sedem ur, oni daljši, skozi Korte in Parecag, pa bo takoj dve uri daljši, po obeh pa se nam bo resnično prilegla osvežitev in plavanje v bazenu.
Jože Praprotnik