Nedeljski dnevnik, 11.12.05 – Viktor Grošelj: Leto 2005 mi je na alpinističnem področju prineslo veliko
skrinja Nedeljskega
Viktor Grošelj
OD AMA DABLAMA
DO NANGA PARBATA IN NAZAJ (1)
Leto 2005 mi je na alpinističnem področju prineslo toliko lepega kot redko katero doslej. Maja sem odpotoval v Nepal na slovesnosti ob 50. obletnicah prvih pristopov na Makalu in Kangčendzengo. Deset dni med eno in drugo proslavo sem izkoristil za zadnje oglede ene najlepših in zahtevnih gora Himalaje, 6828 metrov visokega Ama Dablama.
Na ta mogočni vrh naj bi jeseni vodil slovensko jubilejno himalajsko odpravo, s katero naj bi proslavili 30-letnico prvega slovenskega vzpona na več kot 8000 metrov visok vrh. To je bil Makalu, s svojimi 8475 metri po višini peti najvišji vrh sveta. Jeseni sedaj že daljnega leta 1975 nam je kar sedmim Slovencem uspelo priti na vrh, in to po novi prvenstveni smeri preko južne stene. V jesensko jubilejno odpravo sem pritegnil šest veteranov z Makaluja 1975, tri snemalce, saj smo nameravali o dogodku posneti dokumentarni film, in nekaj prijateljev, s katerimi sem večkrat plezal.
Ogledi, ki sem jih opravil, so mi razjasnili še zadnje dileme, kako in kaj. Zadovoljen sem se vrnil domov in se pospešeno lotil priprav, ki so potekale že pol leta. Poleg številnih pokroviteljev, ki smo jih zaprosili za pomoč, se je odzvala tudi Planinska zveza Slovenije in obljubila podporo.
Poletni meseci, predvsem avgust, naj bi bili posvečeni pridobivanju fizične kondicije. Pa se je na Nanga Parbatu zapletlo Tomažu Humarju. Prosili so me za pomoč pri koordinaciji reševanja. V desetih dneh, kolikor je trajalo najbolj spektakularno in zahtevno reševanje v himalajski zgodovini, sem izgubil nekaj kilogramov in veliko živcev, a občutek zadovoljstva ob rešenem življenju in pozitivnih premikih na več področjih je bil neizmeren. Sam to reševanje ocenjujem kot enega svojih največjih uspehov v alpinizmu, čeprav se tokrat gora fizično niti dotaknil nisem.
Vsega je bilo veliko v tistih dneh reševanja. Veliko prijetnih občutkov, da so ljudje, ki so pripravljeni človeku priskočiti na pomoč, ne da bi moralizirali, delili nauke ali svojo lastno predstavitev prodaj ali kot prispevek k reševanju. Pokazalo se je, da Slovenci znamo stopiti skupaj, koje to najbolj potrebno, po drugi strani pa tudi to, da mora vsak, ki ima kaj časa, o Humarjevem početju povedati svoje mnenje. Če že dobro ne, pa vsaj slabo. To me ne moti, da je le argumentirano. Bolj nadležni so bili tisti, ki so se oglašali, pri tem pa pomešali alpinizem in medije, dobrodelnost in duhovnost, vrhunske dosežke in cirkusantstvo. Bili pa so tudi taki, ki bi se glede na svojo funkcijo morali oglasiti in pomagati, a so molčali kot grob in nišo nič pomagali. Ko pa je bilo že davno vsega konec, so se predstavljali kot pomemben sprožilec reševanja slovenskega alpinista, predvsem na mednarodni ravni...
Imel sem srečo, da mi je bil izredno hitro omogočen dostop do najvišjih predstavnikov slovenske politike, ki so pri reševanju odigrali eno ključnih vlog. Pozicija moči v Pakistanu je jasno določena in tista sila, ki v tej deželi odloča o vsem, je vojska. Iz lastnih izkušenj vem, kako težko je v tej deželi kar koli doseči kot civilist, ki jih prosi za pomoč. Kar dvakrat smo na odpravah v Pakistanu potrebovali helikoptersko pomoč, in to le za prevoz pomrznjenih plezalcev iz baze v dolino. Pa smo čakali po štirinajst dni in več. Kaj bo šele pri tako izjemno zahtevnem reševanju, kot je bilo Humarjevo? Edina možnost, ki je obstajala, je bila, da slovenski politični vrhovi stopijo v stik s pakistanskimi in oni s svojih pozicij »zaprosijo« vojsko, naj stori vse, kar je v njihovih močeh. Predsedniška naveza Drnovšek-Mušaraf in ministrska Rupel-Kasuri je delovala izvrstno, in to je bilo tisto, kar je nekako prisililo pakistansko vojsko, daje prekosila samo sebe. Zelo pomembna je bila podpora premierja Janše, ki je v ključnih trenutkih, ko je kazalo, da bo reševanje stalo toliko, da bi morda v primeru neuspeha imela celo vlada težave, vseeno odločil, naj reševanje nadaljujemo. Velike zasluge gredo tudi direktorju Mobitela Tonetu Majzlju, ki je takoj ponudil vsa potrebna bančna zagotovila, da zaradi čakanja nanja nismo izgubili niti minute.
Posebno poglavje bi lahko napisal o predlogih, ki smo jih dobivali od ljudi, ki so iskreno verjeli, da s svojimi idejami lahko pomagajo, čeprav so bile na moč neobičajne. Predstavniki Božje vojske so mi kar pred hiš-na vrata prinesli in osebno izročili sporočilo nadangela Mihaela, ki nas je opozoril, da je Tomaž v težji situaciji, kot mislimo, zato potrebuje posebno reševanje. Situaciji je kos samo ameriška specializirana enota za reševanje z gora. Pa hitro naj ukrepamo! Spet drugi je želel z močjo svojih misli Tomažu na daljavo greti noge, le prej bi moral nujno preko telefona priti v stik z njim, da bi oba vedela, kdaj začeti gretje. Eni bi mu z minometi pošiljali hrano in pijačo, ki bi jo namesto razstreliva zapakirali v mine. Le paziti je treba, da ne bi kakšna zablodela
Posebno poglavje bi lahko napisal o predlogih, ki smo jih dobivali od ljudi, ki so iskreno verjeli, da s svojimi idejami lahko pomagajo, čeprav so bile na moč neobičajne. Predstavniki Božje vojske so mi kar pred hiš-na vrata prinesli in osebno izročili sporočilo nadangela Mihaela, ki nas je opozoril, da je Tomaž v težji situaciji, kot mislimo, zato potrebuje posebno reševanje. Situaciji je kos samo ameriška specializirana enota za reševanje z gora. Pa hitro naj ukrepamo! Spet drugi je želel z močjo svojih misli Tomažu na daljavo greti noge, le prej bi moral nujno preko telefona priti v stik z njim, da bi oba vedela, kdaj začeti gretje. Eni bi mu z minometi pošiljali hrano in pijačo, ki bi jo namesto razstreliva zapakirali v mine. Le paziti je treba, da ne bi kakšna zablodela mina sprožila plazu. Nekdo tretji je predlagal, naj pod reševalni helikopter obesijo dolg drog, nanj pritrdijo prečnega, s katerega naj visi čim več nanizanih vrvi tesno druga ob drugi. To orjaško metlo naj porinejo proti Tomažu in ni vrag, da ne bi katere zagrabil.
Ideje so bile res izvirne in imenitno bi se zabaval ob njihovem prebiranju, če nam časovno ne bi šlo tako za nohte.
Ker nisem mogel predvideti, kaj bo uspelo samim Pakistancem, smo sprožili še vzporedno reševanje, v katero smo vključili najboljše švicarske reševalce. Tako zahtevnega helikopterskega reševanja v zgodovini himalajskih vzponov še ni bilo in nismo se mogli opreti na nobene izkušnje. K sreči pa so pakistanski piloti prekosili same sebe in tudi Tomaž je moral ogromno storiti, čeprav je bil po devetih dneh v steni že zelo izčrpan. Po velikem veselju, ki me je zajelo, ko sem izvedel, da je rešen, sem se počasi začel zavedati, kakšno srečo smo imeli. Še toliko bolj, ko sem dobil informacije, kako dramatično je akcija potekala. Kako je helikopter namesto predvidenih dveh lebdel nad Tomažem kar deset minut. Kako je Tomaž s skrajnimi napori in s pomočjo cepina potegnil k sebi vrv, ki ni bila daljša od desetih metrov, in so zato elise helikopterja bobne le še kakšen meter od stene. Kako se je ob pojemanju moči in pomanjkanju zraka, ki ga je izsesaval helikopter, končno le pripel na vrv, s svoje varovalne pa se ni mogel več odpeti. Le-ta seje pretrgala šele v tretjem sunku, ko se je plovilo že nevarno nagibalo, Tomaža pa je katapultiralo do višine helikopterske kabine.
Časa za veselje ob rešitvi je bilo res le en dan. Pojavili so se namreč novi, povsem nepotrebni zapleti, ki pa jih imamo Slovenci očitno tako radi. Časopisi so na prvih straneh obširno poročali o uspešnem reševanju, nekateri pa takoj postavili tudi vprašanje, kdo bo vse to plačal. In s čim lahko bolj razdražiš Slovence kot s tem, da jih spomniš na zapravljanje njihovega davkoplačevalskega denarja! Sedaj ko je reševanje uspelo, lahko zatrdim, da seje tudi glede stroškov sanjsko izteklo. Dejstvo je, da je Tomaž Humar veliko večino stroškov reševanja s pomočjo depozitov, zavarovanj in denarja iz lastnega žepa poravnal sam. Operativne stroške švicarskih reševalcev, ki so se odrekli honorarju, je poravnal Mobitel. Obrambno ministrstvo Republike Slovenije je plačalo tri letalske karte švicarskim reševalcem iz Züricha v Islamabad in nazaj v višini 1,5 milijona tolarjev oziroma 6000 evrov. To je vsota, ki bo posredno obremenila vse nas in jo borno plačali »slovenski davkoplačevalci«.
Na ti dve magični besedi so se v primeru Humar začeli vezati ljudje s svojimi stiskami, ki so vredne vse pozornosti, a žal neprimerljive. Od tistih, ki morajo plačevati predraga zdravila, preko turistov v Šarm el Šejku, ki so morali nekaj dni počakati, da so se lahko vrnili domov, do poziva, naj se raje pomaga belokranjskim šiviljam, ki so ostale brez dela. Vse spoštovanje tem ljudem v težavah, a nihče, prav nihče od njih ni čepel na snežni polički sredi strme stene 6350 metrov visoko, brez možnosti sestopa, tako rekoč brez hrane, kjer sta bila vsaka izgubljena ura in dan neskončno dragocena! Zato je imel Humar pri reševanju prednost.
Bolj ko se dnevi Tomaževe rešitve odmikajo, bolj postaja jasno, koliko pozitivnih premikov je povzročila uspešna reševalna akcija. Pakistanci reorganizirajo svojo gorsko reševalno službo, saj je jasno, da so sposobni veliko več, kot jim dovoljujejo sedanja toga pravila. Mednarodno združenje gorskih reševalcev pripravlja enoto za hitra reševanja v katerem koli delu sveta, tudi v slovenski vojski pripravljajo načrt, kako se hitro odzvati v podobnih primerih. Ta novi način povezovanja in sodelovanja bo v prihodnosti rešil marsikatero življenje. Verjamem tudi, da bo Tomaž pakistanskim gorjancem, ki živijo v odročnih dolinah pod Nanga Parbatom, pomagal zgraditi bolnišnico, kot je obljubil, in jim bo s tem olajšal življenje. Sam sem spet trdno prepričan, da v kritičnih trenutkih ljudje znamo stopiti skupaj, premagati razlike, ki nas ločujejo, in pomagati nekomu, ki je v stiski. To je lep in pomirjujoč občutek.
Pritlehnosti, ki so spremljale Humarjevo reševanje, zbledijo ob dejstvu, daje Tomaž danes živ. Izostrilo seje tudi spoznanje, da lahko s skupnimi napori in v želji rešiti človeško življenje presežemo meje ter naredimo tisto, kar se zdi nemogoče. Samo to šteje. Vse drugo je nič.
Konec prihodnjič »