Silvo Baznik: Na nebu sveti polna luna, ko vozim po avtocesti. A že na poti proti Bledu jutranja zora naznanja lep dan.
Prvi sončni žarki me ujamejo na parkirišču padlim in ustreljenim partizanom na Pokljuki. Od tu naprej je vsak premik na lastnih nogah.
Hodim po poti skozi pokljuške gozdove. Mir in samota sta moj spremljevalec. Kmalu sem na stopnišču v gozdu, prečkam cesto in se vzpenjam proti Lipanci, kjer streha Blejske koče dobiva novo podobo. Vem, da bo danes vse v žaru macesnov, ki izgubljajo zeleno in pridobivajo zlato podobo. Jutranji hlad mi daje svežino in korak je hitrejši kot bi sicer bil. Vzpenjam se na plato nad planino in kmalu dosežem razpotje. Nadaljujem v žaru macesnov in dosežem novo razpotje, kjer zavijem na prvi vrh. Popravim polomljen kažipot z lepim imenom, Okroglež. Pogledi so lepi. Tu prvič danes uzrem očaka naših Julijcev, ki me bo spremljal na celotni poti. Tudi naslednji vrh je že na očeh, Debela peč. Spustim se po stezici, kjer so odstranili veje ruševja in okoli vrtače do markirane steze naslednje gore. Misli so že pri sneženi pokrajini, ki bo čez nekaj časa zamenjala jesenske barve narave. Kolikokrat sem s prijatelji hodil in smučal po teh pobočjih, se vprašam a vem, da odgovora ne poznam. Vsakokrat je bilo vredno truda. Sem že pod goro, ki jo planinci zaradi lepega dostopa radi obiskujejo. Še nekaj sto korakov navzgor in pred menoj so pogledi ne samo na Julijce temveč tudi na Karavanke in Kamniške Alpe, na številne gozdove in vasi v dolinah in bregovih. Ustavim se, saj vem, da danes je dan za uživanje lepot naše domovine.
Kot običajno imam veliko dela s fotografiranjem. Le koliko bo danes fotografij in koliko ur dela bo potrebno za urejanje in predvsem brisanja, čeprav dobrih, posnetkov. Škloc, škloc in en enkrat in še in še. Čas je za okrepčilo in nato grem nazaj pod Okrogleža.
Do vznožja naslednjega dvatisočaka se držim markirane poti. Tu stopim s poti in se pričenjam vzpenjati po grebenu nad dolino Krme. Sem ter tja je potrebno odstraniti veje ruševja ali pa jih prestopiti a tega sem že vajen in kmalu dosežem vrh Brd. Še vedno ni nikogar na vidiku. Počijem in gledam julijske vršace ter pokljuške gozdove, v osrčju le teh je planina Zajavornik, planinski raj do katerega se lahko pripeljete ali pa zapustite avtomobil ob glavni pokljuški cesti in v dobrih pol urah hoje skozi gozdove uzrete to lepoto. Kot na dlani sta naslednja vrhova, ki ju bom obiskal. Počasi se odpravim navzdol na obsežno kotanjasto področje, kjer žarijo macesni. Sem pod Lipanskim vrhom. Planinska transverzala vabi v dolino Krme a jaz grem navzgor, na vrh, kjer uzrem pod njim na sončni rebri gamsa. Hitro fotografiram a glej tudi njima se tako kot meni nikamor ne mudi. Zažvižgam in počasi se odpravita navzdol v Krmo, nekam, kjer bosta zopet imela svoj mir. Tokrat se s pomočjo pletenic spustim navzdol pod predvrh Mrežic in Triglav se pokaže v novi podobi, malce drugače kot na prejšnjih vrhovih.
Nadaljujem čez vrh, pa navzdol in zopet navzgor do hišne gore Blejske koče, Mrežic. Tu danes prvič srečam planince, ki so prišli z Lipance. Počakam, da ostanem na vrhu sam. Tu sem nameraval končati današnje vzpone a glej ga zlomka še dopoldan ni minil in oči se mi ustavijo na naslednjem vrhu. Časa je dovolj za vzpone vse do Viševnika a kaj, ko me prevozno sredstvo čaka daleč od njega. Preveč bo pešačenja z Rudnega polja, si rečem, dovolj bo vzpon še na naslednji vrh. Spustim se na Zgornji Razor, lepo smučarsko a tudi letno pobočje, ki me pripelje na sedlo pod naslenjem vrhom. Pogled na Triglav, enkraten, kaj bo šele na vrhu. Na poti proti vrhu me spremlja zvok odpiranja storžev ruševja, ki odmetava semena. Le koliko ga bo našlo pravo mesto, da bo poglanlo korenine? Kmalu sem na vrhu. Poiščem primerno mesto in se predam toploti sonca in dobrotom nahrbtnika. Čez čas je fotoaparat zopet v mojih rokah in naredim posnetke Viševnika, Selišnika, Draških vrhov, Vernerja, Triglava, Rjavine in kopice drugih. Senca se je umaknila iz doline Krme, ki je obsijana s sončnimi žarki. Vidim Mrežce, Lipanski vrh in Brda, le Okrogleža in Debele peči ni več na obzorju. Minute minevajo in po dobrih pol urah se odpravim malce nazaj na Zgornji Razor, kjer se pot obrne proti jugu po zahodnem grebenu Mrežic. Naredim velik ovinek z nekaj postanki za fotografiranje, srečam obiskovalce gora, poklepetam in se vrnem na Lipanco, kjer danes zadnjič sedem in si spočijem oči na zlatih macesnih pod prehojenimi vrhovi nad planino.
Zvok traktorja, ki pelje les za novo ostrešje Blejske koče, me zdrami in odpravim se navzdol. Uberem bližnjico in kmalu sem na stopnišču v gozdu in nižje na parkirišču. Spokam in se odpeljem do planine Zajavornik. Škoda bi bilo, če ne bi se sprehodil po planini. Naredim zadnje današnje posnetke in se odpravim domov, kjer ugotovim,da je posnetkov preko štiristopetdeset in dolge ure, ki trajajo skoraj toliko kot sama tura, preživim pri urejanju fotografij za računalnikom.