Delo, 07.06.06, Mateja Gruden: Evropski pešpoti v Sloveniji
Delo, sreda, 7. junija 2006
Trip
Evropski pešpoti v Sloveniji
Od Drave do Jadrana in od Soče do Mure
Poti sta lažje do srednje težko prehodni E6 je dolga okoli 350 kilometrov, E7 približno 600
Čez Slovenijo se vijeta dve od enajstih evropskih pešpoti: E6 in E7. Slovenski del prve se začne v Radljah ob Dravi in se »izlije« v Jadransko morje, druge na slovensko-italijanskem mejnem prehodu Robič, konča pa se na pragu Madžarske na Hodošu. Po tem in po priimkih mož, ki sta si prizadevala zanju, sta tudi poimenovani: Ciglarjeva pot od Drave do Jadrana in Nabernikova pot od Soče do Mure. Prva je dolga dobrih 350 kilometrov, druga malo več kot 600. Urejeni sta pretežno po gozdovih, po ravnem do blago razgibanem, večinoma obljudenem svetu, a stran od večjih naselij in prometnic. Sta lažje do srednje težko prehodni.
»Priporočljiva dolžina, ki naj bi jo pohodnik prehodil v enem dnevu, je 18 do 20 kilometrov,« meni Jože Prah z Zavoda za gozdove in predsednik komisije za evropske pešpoti. Slovensko E6 je mogoče prehoditi v približno dvajsetih dneh, E7 v dobrem mesecu. Na prvi je 39 kontrolnih točk in žigov, na E7 42.
»Kontrolne točke so večinoma gostišča, turistične kmetije, turističnoinformacijski centri, planinske koče (čeprav ne v visokogorju – tega pešpoti zaobideta). Na vsaki je mogoče dobiti žig, in kdor zbere vse na poti, mu pripade značka. Le malokdo pa zaprosi zanjo; lani jo je prejelo petnajst do dvajset pohodnikov, a prepričan sem, da jih je poti premagalo precej več, potihoma,« je povedal Prah.
Večina ju sicer prehodi po delih. Na obeh je dovolj prenočišč, da lahko pohodniki prekinejo pohod in naslednji dan nadaljujejo, kjer so prejšnjega dne obstali. Poti sta po mnenju sogovornika marsikje prispevali k popularizaciji gozda in podeželja, sta pa delno tudi turistično zanimivi, saj vodita mimo mnogo naravnih in kulturnih zanimivosti.
Za pešpoti v Sloveniji skrbijo Zavod za gozdove in gozdarska združenja, Planinska zveza Slovenije in Turistična zveza Slovenije, je povedal Prah. »Mi, denimo, zagotavljamo material za vzdrževanje, planinci skrbijo za poti in njihovo označevanje (vsako leto je na novo urejenih in označenih okoli sto kilometrov), turistična zveza za promocijo, poleg tega razdeljuje značke. Delo je večinoma prostovoljno.«
Omenjene organizacije so se za sodelovanje dogovorile pred šestimi leti; prej sta bili slovenski E6 in E7 skorajda desetletje prepuščeni anarhiji glede skrbstva zanju. »Novejšo« zgodovino je povzel prejšnji predsednik komisije za evropske pešpoti Tone Lesnik z Zavoda za gozdove: »Do reorganizacije gozdnega gospodarstva v začetku devetdesetih se je natanko vedelo, čigava skrb sta, in temu primerno sta bili tudi zgledno urejeni. Z razpustitvijo nekaterih starih in nastankom novih institucij pa ni bilo več jasno, kdo je odgovoren zanju.«
Hipna zmeda se je zavlekla v nekajletno in medtem ko so se odgovorni trudili spraviti stvari v red, sta bili poti zaradi nedoslednega vzdrževanja vse bolj zanemarjeni in posledično manj obiskani. Sočasno, s procesi denacionalizacije, so začeli nekateri deli prehajati v zasebne roke in bati se je bilo (čeprav, kot je poudaril Lesnik, brez razloga), da bodo novi lastniki nejevoljni zaradi samopovabljenih prišlekov. Pred nekaj leti pa so se ljudje vnovič ogreli za pešpoti; kot je dejal Lesnik in kot mu pritrjuje Prah, je k temu prispeval predvsem vse bolj zaželen zdrav slog življenja, torej tudi priljubljenost hoje.
Mateja Gruden
Pešpoti sta označeni z rumeno-rdečimi markacijami (rumena pika v rdečem obroču). Na tanjšem drevju so označbe običajno v obliki vodoravnih prog. Rdeče-rumena markacija (rdeča pika v rumenem krogu) opozarja, da se pot razcepi v dve različici, ki se pozneje spet spneta. V ustreznih presledkih je označena še z dodatnim znakom (rumenim ali rdečim) E6 oziroma E7. Več na:
Europoti.com
Slovenija se je vključila v Evropsko popotniško mrežo sredi sedemdesetih let. V Evropi je sicer enajst pešpoti v skupni dolžini okoli 60 tisoč kilometrov. V zvezo evropskih pešpoti je vključenih 28 držav s skupaj šestimi milijoni članov, sicer pa 54 popotniških in planinskih organizacij; slovenska predstavnica je PZS. Slovenski klub evropopotnikov ima približno sto članov.