v brošuri 80 let GRS Jesenice: Rešilne ekspedicije, Reševanje iz snežnih plazov z lavinskimi psi, Začetki helikopterskega reševanja
OD USTANOVITVE DO DANES
Rešilne ekspedicije
Uradni dokument o ustanovitvi postaje gorske reševalne službe na Jesenicah ni ohranjen. Verjetno tudi nikdar ni obstajal. Začetki reševanja ljudi, ki so se ponesrečili v gorah, kot organizirana dejavnost planinske organizacije, niso bili takšni, kakršno je reševanje danes. Dejavnost alpinistov kot reševalcev se je porajala spontano, iz potrebe, ne pa kot sad premišljenega hotenja skupine gornikov o nekakšni formalni, organizirani obliki dejavnosti. Reševati so začeli iz nuje, ker drugih, za tako delo zadosti usposobljenih posameznikov ni bilo.
V začetku dvajsetih let se je pri nas močno razmahnilo planinstvo. Vedno več ljudi je začelo zahajati v gore, alpinizem je takrat prerasel stopnjo vodništva, ki so si ga lahko privoščili in ga gojili le bogati posamezniki. Ljudje, ki so ponesrečenim v nepristopnih stenah sploh lahko priskočili na pomoč, so bili ravno najboljši alpinisti. Teh je bilo takrat na Jesenicah veliko. Dr. Miha Potočnik, član »Zlate naveze«, ki sta jo tvorila še Joža Čop in dr. Stanko Tominšek in je predstavljala kvalitativni vrh takratnega slovenskega alpinizma, je v kroniko postaje GRS Jesenice zapisal:
»Na že večkrat objavljeni fotografiji iz avgusta 1924, po reševanju dr. Klementa Juga, ob lojtrskem vozu Prckinovega Šimla, ki je bila posneta za Aljaževim domom v Vratih, so pretežno jeseniški skalaši: Matevž Frelih, Joža Čop, Miha Potočnik, Rado Poženel, Karel Čop in Miha Čop.
Jeseniški skalaši smo bili takrat vključeni v tako imenovano rešilno ekspedicijo, ki je delovala v okviru osrednjega odbora. Na Jesenicah je bil poverjenik tega odbora dr. Aleš Stanovnik. Ekspedicija je reševala tako, da so jeseniški reševalci, predvsem člani TK Skala, hodili reševat v stene in brezpotja, od tam spravljali ponesrečene do planinskih steza, od tu naprej pa so prenos po voznih poteh v dolino nadaljevali gorski vodniki in nosači iz Mojstrane, Kranjske Gore in Rateč na severni strani Julijcev, na južni strani pa iz Bohinja.« Dalje je iz njegovega zapisa razvidno še, da so se leta 1924 v severni steni Triglava in njegovi bližnji okolici zgodile štiri smrtne nesreče.
»V vseh štirih rešilnih ekspedicijah so sodelovali jeseniški alpinisti in od tu naprej upravičeno lahko govorimo o začetku organizirane gorsko reševalne dejavnosti, zato leto 1924 z vso pravico štejemo kot rojstno leto postaje Gorske reševalne službe Jesenice.«
Reševanje iz snežnih plazov z lavinskimi psi
Oktobra leta 1951 je bil na pobudo Uroša Župančiča sklican ustanovni občni zbor odseka za lavinske pse. Z Jesenic so bili prisotni Koblar, More, Medja, Hrovat in Bernard, iz Tržiča Perko, kot zastopnik Kinološke zveze in LM Klemenčič, iz Ljubljane pa dr. Vauken. Začetek z zelo malo izkušnjami in brez literature je bil težak. Marca leta 1952 je bil v Tamarju prvi slovenski tečaj za vodnike lavinskih psov. Udeležilo se ga je 13 tečajnikov. Leta 1953 je sledil tečaj pod Storžičem. Vodila sta ga Joža Čop in Marjan Perko.
Prva uspešna akcija z lavinskimi psi je potekala 25. februarja 1957 na Korošici. Od treh zasutih sta se dva sama izkopala, tretjega pa nista našla. Celodnevno iskanje reševalcev s sondami je bilo neuspešno. Poklicali so vodnike lavinskih psov z Jesenic. Prišla sta Ignac Hrovat s Črtom in Franci Krajnar z Lesijem in našla zasutega. S to akcijo je postal obstoj vodnikov lavinskih psov v GRS povsem upravičen.
Danes imamo na naši postaji dva vodnika reševalnih psov, ki sta usposobljena za iskanje pogrešanih na vseh terenih sredogorja in zasutih v snežnem plazu.
Začetki helikopterskega reševanja
Z napredkom alpinizma in gorništva nasploh se pojavi tudi moderen, predvsem pa hitrejši in za ponesrečenca udobnejši način reševanja. Sprva je helikopter v glavnem nudil le hitrejši transport opreme in reševalcev v bližino nesreče. Prvi tečaj za reševalce letalce je bil organiziran leta 1974 na letališču Lesce. Med prisotnimi so bili tudi Miki Fenz, Kristel Langus, Joža Rožič, Silvester Jošt, Emil Herlec, Bauman, Andrej Kolenc, Andrej Žemva … Pozneje so bili tečaji še na Mrzlem Studencu, na Brniku in drugod. Danes si brez helikopterja ne moremo predstavljati hitrega in učinkovitega iskanja, reševanja in transporta ponesrečenih.
