Polet, Kolumna - Uroš Velepec: Ko zaprem oči, vidim ..., vidim Pavleta in Tomaža, kako z lahkotnimi gibi premagujeta zlizano steno, ...
Pred šestimi leti sem izgubil sina Urha. Sedem let mu je bilo, ko je nekega jutra preprosto ugasnil. Takrat me je premagala jeza. Da, jeza! Prava jeza, tista nad Bogom. Zakaj je moral iti prav on, če pa sem sam veliko primernejši? Doživel sem že skoraj vse … Zakaj ni vzel mene? Bilo mu je samo sedem let, bil je zdrav ko dren in celo na krosu prvošolčkov v Tivoliju je nekaj tednov pred tem v pičlih tristo metrih za dobrih petdeset metrov ugnal preostale. Bil je petarda, tako sem ga ljubkovalno klical, včasih tudi raketa. Vse je delal hitro, kot da bi se mu mudilo. Celo govoril je hitro, tako hitro, da smo ga večinoma razumeli samo domači. Je hitel tudi zato, ker ga je gnala neka višja sila, ki je imela v načrtu, da ga že kot otroka odpelje, in je moral v tem kratkem času postoriti kar največ? Kljub temu da je bil nadpovprečen prav na vseh področjih, se ni želel vpisati na nobeno od aktivnosti, ki so se ponujale prvošolčkom. Je tudi za to »kriva« tista višja sila? Dolgo nisem hotel razumeti, zakaj prav on, zakaj tako majčken. Nisem ga hotel izgubiti, izpustiti iz misli … Jezilo me je, da si ga z zaprtimi očmi nisem mogel predstavljati, kako se z Jušem podita po sveže pokošenem travniku. Oklepal sem se ga z vso močjo, in šele ko me je prvič obiskal v sanjah, sem vse razumel. Danes vem, da je Urhi nekje tu, da je z mano in v meni, ker si sicer ne bi mogel predstavljati preživljanja dneva za dnevom. Če-prav je še čisto majhen otrok, razumem njegove nasvete in jih upoštevam in doslej so se prav vsi izkazali za prave. Vem tudi, da je odšel, ker je moral iti, bil je namreč predober za ta svet …
Potem je iz mojega življenja odšel Pavle, čisto potiho, v svojem slogu. Spomnim se, kako je zažarel, če si samo omenil skalo ali led. Bil je odličen sogovornik, in ko me je začaral s svojo gorečo ljubeznijo do plezarije, so govorile njegove oči. Gledal me je, kot da ve, kot da ve, kje mu je mesto in kaj je njegovo poslanstvo. In vedel je! Preprosto moral je v gore, brez njih ni znal živeti …
Sledil je Tomaž. Bil je drugačne vrste. Bil je glasen in razposajen. Neukrotljiv. Ko sva začela rehabilitacijo noge, se je zaprisežen hodec usedel celo na kolo. Kljub temu da se mu je načrtno treniranje zdelo čudno, je grizel kot pes, da se je spravil nazaj v formo in začutil klice, ki jih je slišal samo on. Sam si je nakopal prekletstvo medijev in ga na koncu uspešno premagal. Klici gora pa so ostali. Sledil je svoji poti …
Jure. Moj Jurko. Upam, da ne zveni domišljavo, če rečem, da sva imela z Jurkom nekakšno posebno vez. Bil je čist kot solza in moral si ga imeti rad. S svojo energijo me je preprosto posrkal vase in sem mu sledil. Bila ga je ena sama ljubezen. Ljubil je sinčka Nala, ljubil je prijatelje in ljubil je kolo. Vsem se je predajal z vsem svojim bistvom. Ko je začutil, da je ekstremno kolesarjenje njegovo poslanstvo, se ga je lotil tako, kot se ga ni še nihče pred njim. Trpljenje, znoj in solze. Znova in znova je dokazoval, da je sposoben najhitreje na svetu prevoziti največ kilometrov, in verjetno bi to dokazoval še leta in leta. Očitno je imel tisti zgoraj z njim drugačne načrte.
Svojo pot je v teh letih končalo še mnogo drugih meni znanih in neznanih ljudi. Očitno je tudi zanje prišel trenutek, ko je bilo njihovo delo, ali če hočete poslanstvo, končano. Naj se sliši še tako čudno, ampak očitno je tako. Na nas ostaja iskanje poslanstva, življenja in svoje poti.
Odhajajo samo »tadobri«, kar pa ne pomeni, da takšni nismo tudi sami, le naš čas odhoda še ni prišel. Sam sem pripravljen dati vse od sebe, da bom vztrajal na svoji poti, da bom postal dober, tako kot bi morali biti dobri vsi mi. Sinček Urh, Pavle, Tomaž in Jurko ter mnogi drugi živijo naprej v mojih mislih in dejanjih. Verjemite, da tudi vaši ljubljeni živijo v vas, le poiskati jih morate. Jeza ob vseh teh odhodih je trajala kratek čas, zamenjalo jo je žalovanje. Ker se vsake stari lotevam poljudnoznanstveno, sem preštudiral tudi faze žalovanja in jih po vseh »pravilih«, z večjim ali manjšim odstopanjem, tudi preživljal in jih preživljam še danes. Ko zaprem oči, vidim Urha, kako postavlja rekord pri skakanju z gugalnice, vidim Pavleta in Tomaža, kako z lahkotnimi gibi premagujeta zlizano steno, in vidim Jurka, ko sredi noči nabaše nekaj potne hrane v žepe svojega dresa in zavpije: hvala, fantje, gremo naprej!