Odisejada Daulagiri 18.

Slovenska himalajska odprava v južno steno Daulagirija 1981

Dnevnik
Piše: Stane Belak – Šrauf

Noro sem bil vesel lahkih prehodov, ki so bili videti gro­zeči le od daleč. V resnici so bile skale kopne le zaradi hudih vetrov, ki tam odnesejo ves sneg. Nad skalami sem dosegel snežna polja, iz kate­rih so gledali otoki skal. Pod sabo, na sedlastem delu gre­bena, sem videl prihajati Ceneta in Emila. Potem ko sem dalj časa počival, je postal svet nenadoma povsem nor­malen, pogled bister in oko dojemljivo za veličastno oko­lico in neskončno obzorje. Le-to je šele pokazalo, kako visoko smo že. Mogočna ko­nica Anapurne onstran neznanske globeli Tak Kole je bila že skoraj v isti višini. Nilgirije smo gledali že nekaj dni pod sabo. Manapati pa je iz tiste višine komaj še zaslužil ime vrh. In tam na doseg roke bi dejal, se je dvigal sneg v Daulagirijev vrh.

Zajel me je neverjeten val optimizma. Pri takem vre­menu in bližini vrha nas ne bo nič zadržalo. Največ dan hoda je do vrha. Dan za tako utru­jene kot smo bili mi. Seveda je bila to razdalja, za katero bi v normalnih okoliščinah in na višini 2000 metrov potrebo­val manj kot uro časa! Tulil sem navzdol in klical prijatelja.
Potem sem odkorakal na­prej po pobočju blage naklonine in predirajočega se snega. Toda že po nekaj ko­rakih se je pravkaršnja evforija razblinila kot milni me­hurček. Spet sem štel korake in hlastal za zrakom, duškal na skalah, ki so gledale iz snega, čakal Emila in Ceno in nazadnje prerinil neprijetno globoki sneg do območja ve­likanskih skal tik pod grebe­nom. Te sem z daljnogledom opazil že iz doline, ko sem študiral ta vzpon.

PREHOD V ŽIVLJENJE!
Razgledoval sem se za pri­pravnim prostorom za bivak, za katerega sem upal, da bo res zadnji na tem vzponu. Pod prvo veliko skalo je veter izpihal pravo kotanjo, ki je bila kot naročena za nočišče. Tam sem pričel kopati. Le nekaj nad tistim mestom se je dvigal grebenski vršiček, ki tvori z nadaljevanjem grebena malo sedelce. Vedel sem, da se tam priključi severni Daulagirijev raz. Tam je prehod na drugo stran, prehod v življenje! Ta­krat sem bil odločen, da se prebijamo na drugo stran tudi če se poslabša vreme. Med­tem ko sem odkopaval sneg in led sem sušil na skali spalno vrečo, ki je vsako noč navlaži ledeni kondenz.
Kar pozabljal sem na utru­jenost in se vedno znova ozi­ral proti vrhu. Nikakršnih tehničnih težav več ni bilo vi­deti. Treba bo le prečiti polo­žen sneg, se vzpeti na malo sedelce, potem pa po snež­nem grebenu do vrha. Nič nas ne more več zadržati, sem bil prepričan, ko je pogled plaval preko vršne rame globoko dol na indijsko ravnino. Tudi vreme je to potrjevalo. Le veter je grozeče opletal s spalno vrečo, ki je opletala pribita v klin.

ZADNJI BIVAK NA VZPONU
Toda obeh soplezalcev kar ni hotelo biti. Ko me je že resno skrbelo, se je izza snež­nega hrbta le prikazal Cene. Potem sva družno dokon­čala snežno polico za zadnji bivak na tem novem vzponu.
V trenutku, ko je sonce zašlo, je pritisnil strupen mraz. Brez odgovora so osta­jali klici in žvižgi, s katerimi sem skušal vzpostaviti stik z Emilom. Veter se je krepil in Cenetu so pričeli zmrzovati prsti na rokah. Na zapadnem robu Daulagirijeve rame je hud veter dvigoval velike snežne vigre. Končno sem zaslišal šibak odgovor. Vedel sem, da moram nazaj dol k prijatelju, ki je morda v teža­vah. Ta zadnji del vzpona je Emila očitno dodobra dotolkel. Bližina vrha, ki je pome­nil tudi konec našega nečlove­škega garanja, mi je dala ne­verjetnih moči. Jutri bo vse končano, sem bil prepričan in kar z lahkoto tovoril Emilov nahrbtnik nazaj do mesta bi­vaka.

Potem smo naglo postavili tisto platneno cunjo in se na vrat na nos zdrenjali vanjo. Medlo se spominjam radij­skega pogovora tistega veče­ra. Bil sem zgaran in lačen kot volk. Predvsem pa zverinsko zaspan. Pod plahutajočim platnom sem skuhal nekaj pi­jače, nato pa smo skušali za­spati. Cenetu je to uspevalo kot vse te neskončne noči na­šega vzpona. Ko sem ga budil za pijačo, se je le redko od­zval. Samo zabrundal je: »Bolje spanc kakor žganc.« Tako je menda počel tudi pri vzponu na sedem tisočak Tirič Mir v Hindukušu. Da le ne bo tako kot s ciganskim konjem, ki je po 12 dneh privajen na lakoto – crknil. Toda višina in vetrovni sunki so tisto noč poskrbeli, da sem le dremal in se vedno znova skušal spraviti vsaj v nekoliko udobnejši po­ložaj. Udobnost je pomenila že, če sem lahko stegnil nogo. Ivje našega lastnega izdiha se je usipalo po nas, nam sililo s svojimi ledenimi iglicami v pljuča in zjutraj smo se zbu­dili beli kot mlinarji.

VSE NESREČE NAD NAMI
Počasi se je zasukalo tisto nesrečno jutro 24. oktobra. Že navsezgodaj sem spet visel nad primusom in talil sneg. Kljub temu da zadnje dni praktično nismo jedli, smo hlepeli le po pijači. Tudi to jutro smo pohlepno lokali maratonik, potem pa naj bi si privoščili juhico. Nočni sunki vetra so se za vzhodom sonca kar polegli in vse je kazalo, kot smo si želeli. Čudovita oranžna svetloba se je razlila po vršnih pobočjih gore.
»Nekaj bomo še požrli predno gremo,« smo modro­vali. Pa spalne vreče bi tudi kazalo za nekaj minut razgr­niti na sonce, da bi se posušile. Kovali smo načrte za prihod­nje dni in čakali radijsko zvezo ob osmih. Svoje na­mere smo tudi sporočili v bazo. Tako naj bi najprej nekaj skuhali, nato pa šli čez tisto sedelce na drugo, se­verno stran gore, tam posta­vili šotorček in glede na razmere šli proti vrhu. Če ne že kar tisti dan, pa potem na­slednji dan dopoldne. Vseka­kor bi zvečer naslednjega dne, 25. oktobra, lahko se­stopili že globoko dol po se­vernem razu. Cenetovi prsti na rokah pa so bili od prejšnje noči že hudo načeti, na srečo pa Emil zaradi takih težav ni tožil. Zase sem bil prepričan, da tudi vprašanje vrha ne more biti problem.

Sedaj ko se zgodba bliža vrhuncu in nas čaka še sestop bomo še kako potrebovali pomoč druge skupine, ki naj bi nas pričakala na pašnikih severovzhodne strani gore. V skladu z načrtom naj bi nas počakali pod vzhodnim lede­nikom ali pa nam prišli celo nasproti po na fotografijah začrtani poti. Vse je bilo jasno in tisti trenutek, ko je stekla oddaja z bazo, sem bil prepri­čan, da mora priti res hudič, ki bi preprečil naše načrte.

ČIM HITREJE DOL!
Pa ni bilo treba nič takega! Banalna tehnika je bila do­volj, da je šlo kmalu vse po zlu. Zunaj se je piš vetra zopet okrepil in divje stresal našo plahto, ki tisto noč ni imela več ogrodja. Treskanje platna se je pridružila šelestenje snežne sipe, ki jo je viharni veter stružil po pobočjih in zasipal vhod našega šotora. Držal sem kuhalnik med ko­leni, da nam ne bi veter pre­vrnil dragocene pijače, medtem pa me je šotorsko platno divje tolklo po glavi. Veter je že dodobra zasul prostor med skalo in šotorom in nas tako stisnil, da smo komaj še čepeli v šotoru.

Po oddaji sem skušal po­novno prižgati gorilnik, ki je med prerivanjem ugasnil. Še in še smo si želeli pijače, vsaj nekaj soli, ki jo da vroča juha. Imeli smo še veliko dehidrirane hrane, a nam kljub ra­zmeram nikakor ni teknila. Tisto žrtje je res le za zadnjo stisko! Poskušal sem znova in znova. Vendar primus ni kazal nobenega življenja več. Roteče sem stiskal v roki plin­sko bombo. Prazna! Popol­noma prazna! Konec je z vrhom! Konec bo tudi z nami, saj brez tekočine ne bomo preživeli. Prekleta tehnika! Brez pijače bo kri gosta. Gosta kri ne bo dosegla okon­čin in zmrznile bodo roke in noge, če se nemudoma ne prebijemo kam nižje. Nič ni bilo bolj pomembno, kot čim hitreje prekoračiti greben.
Planil sem ven, da bi odvezal vrvice, ki so držale šotor in ga je sneg že povsem stlačil v tla. Medtem sta Cene in Emil hitela natikati dereze. Cenetu to ni več uspelo, kajti prste je imel že črne – zmrznjene. V nekaj trenutkih, ko sem brez rokavic skušal reševati šotor, so mi postali prsti beli do dlani. Kot nor sem planil nazaj v šotor, katerega notra­njost je že zasipal sneg. »Fantje, sedaj nam gre za glavo,« sem dejal, »vrh od­pade in če pridemo dol živi, bo to največ, kar lahko do­bimo v tej igri.«

STRAN OD TOD!
Potem smo zmetali iz na­hrbtnikov vso hrano, dovolj bi jo še bilo za ves teden! Brez vode je bila vredna manj kot skale okoli nas. Kaj bo v pri­hodnjih dneh z nami, raje nisem razmišljal. Tudi veter, ki je še kar zasipal šotor, je najavljal konec pravljice. Pri­bliževalo se je poslabšanje vremena! Kdaj bo izbruhnilo, je vprašanje časa, nekaj ur ali pa dneva. Moramo samo stran, stran od tod, čim nižje in čim hitreje.

Takrat sem bil hvaležen gori, čeprav je udarila po nas tik pred zdajci. Če bi se ves ta pekel spravil nad nas dan prej, ne bi imeli praktično no­benih šans. Tako pa … šotor je bil že zasut in za nas izgub­ljen. Še ena nesreča več. Brez hrane in pijače, brez zavetja, po 10 dneh nečloveške plezarije, smo okrog 10. ure do­poldne 24. oktobra začeli beg za življenje.

Dalje