Irena Mrak: ... ali ko sreča obrne hrbet
Odprava
Diran 2006
ali ko sreča obrne hrbet
Konec julija sva se z Mojco Švajger (obe AO Tržič, PD Križe) odpravili v Pakistan z namenom, da se na alpski način povzpneva se na Diran (7266 m).
Gora leži v sosedstvu bolj slavnega Rakapošija (7777 m) in slovi po svoji lepoti ter tudi redkih pristopih na vrh. Zadnji zabeleženi pristop so po Normalni smeri opravili leta 1996, brez dovoljenja pa je bil opravljen še en pristop leta 1998.
Prvi so na vrhu stali leta 1968 trije avstrijski plezalci. Običajni pristop je z ledenika Minapin po Normalni smeri, ki poteka po tehnično manj zahtevnem pobočju, ki pa je objektivno izjemno nevaren zaradi podirajočih se serakov in snežnih plazov, ki se prožijo po vsakem obilnejšem sneženju. Zanimiv je še Severni greben, ki pa so ga doslej zmogli Japonci leta 1996 na himalajski način.
Bazni tabor Kačeli (3800 m)
Z Mojco sva v zadnjem hipu uspeli k sodelovanju na odpravi pritegniti še domačina, poznanega plezalca iz Hunze, s katerim se poznamo že nekaj let. Nastala je pakistansko-slovenska mini odprava, midve pa sva si s sodelovanjem domačina precej zmanjšali sicer visoke stroške.
Člani odprave: Javed Ali, Mojca Švajger, Irena Mrak
V bazni tabor smo prispeli zadnje dni julija in takoj začeli z vzponom. Za cilj smo si izbrali
Severni greben, ki je obljubljal dokaj varno napredovanje. Po postavitvi ABC smo se aklimatizirali po okoliških pobočjih in se pripravljali na vzpon. Kmalu nas je začelo pestiti slabo vreme, ki je zaznamovalo letošnji avgust v Karakorumu. Podobnega slabega vremena ne beležijo že zadnjih 20 let.
V vmesnih krajših vremensko ugodnejših obdobjih smo uspeli preplezati 400 m dostopnega pobočja do pravega začetka grebena. Zadeva je zaradi izjemne pretrtosti kamnine zelo nevarna in jo je priporočljivo opraviti ponoči ali v zgodnjih jutranjih urah. Na 5000 m smo v slabem vremenu čakali tri dni, nato smo se spustili nazaj v dolino.
Mojca in Javed nekaj metrov pod grebenom.
Sledilo je deset dni dežja in sneženja, ki smo ga preživeli v baznem taboru. 20. avgusta pa se je vreme izboljšalo in odločili smo se za čim hitrejši vzpon na alpski način po
Normalni smeri.
22. avgusta smo postavili tretji tabor na višini 6300 metrov, kjer nas je za dva dni ponovno zajelo sneženje, ki je onemogočalo tako pristop na vrh, kot tudi spust v dolino, ki je bil zaradi novega snega prenevaren.
Normalka
V slabem vremenu smo 24. avgusta postavili še četrti tabor, toda zgolj 300 metrov višje, saj je ponovno začelo snežiti. Vzpon na vrh smo načrtovali za naslednji dan, kar pa nam je ponovno preprečilo sneženje in močan veter. Glede na slabo vremensko napoved za naslednje dni smo se kljub novozapadlemu snegu odločili za sestop.
Diran 1: dosežena višina na grebenu 5000 m, dosežena višina po normalni smeri 6600 m
Bazni tabor smo dosegli 26. avgusta, štiri dni pred iztekom dovoljenja za vrh. Čakali smo do zadnjega dne na še en poskus, vendar je bilo vreme vseskozi slabo. 2. septembra smo precej razočarani zapustili bazni tabor.
Z Mojco sva sicer načrtovali nekakšno vzorčno »okolju prijazno« odpravo in sva v tej pogledu dokaj zadovoljni – izredno dobro so se obnesle sončne celice, s pomočjo katerih smo polnili baterije prenosnega računalnika, digitalnega fotoaparata in satelitskih telefonov, uporabljali smo ekočistila za pomivanje posode ter pranje perila in sebe, kuhar je imel prepoved pobijanja in kuhanja živali, prav tako smo na gori pustili minimalne sledi.
Razdejanje je po mesecu dni dežja popolno tudi na glavni karakorumski cesti – Karakorum Highway, ki je na več mestih popolnoma zasuta ali pa odnešena in je zelo oviran tudi transport proti Islamabadu.
Mojca odhaja domov, jaz pa še za mesec dni na raziskovalno delo v osrčje Karakoruma. Že jutri (7. septembra) letim v Skardu...
Besedilo in fotografije Irena Mrak
Za finančno pomoč se zahvaljujeva AO Tržič in PD Križe.