Dnevnik, 11.08.05 – Dejan Kovač: Komentar Humarjeve
Moral bi se povzpeti na kaj več kot le na nekaj vrhov v Kamniško-Savinjskih Alpah, Karavankah in Julijcih, med katerimi sploh ni Triglava, da bi si med stotisočglavo množico registriranih slovenskih planincev in še vsaj trikrat tolikšno populacijo takšnih in drugačnih »poznavalcev« skrivnosti gora upal na glas razpredati, kaj je tisto, kar jih vleče na vršace. Lahko pristavim le svojo drobno izkušnjo, da se svet z njih mnogo lepše vidi in da me tja gor med oblake ne ženejo ne pogum, ne strah, ne dokazovanje ali samodokazovanje, morda le neka v podzavest položena misel, da je zgoraj raj in spodaj pekel, ter seveda čisto vsakdanja radost, ki jo sproža lep sončen dan s polnimi pljuči svežega zraka.
Morda zato nikoli nisem posebej razmišljal, kaj žene v spopade z gorami alpiniste, še posebno ekstremiste med njimi. Jemlješ jih pač kot gamse, ki jih od daleč zmotiš na zate povsem nedostopnih policah, občuduješ njihovo neverjetno ekvilibristiko oziroma igro z gravitacijo ter jih vzameš kot del stvarstva, ki temu svetu višin pripadajo. Vsaj zame - do Humarja! Z njim so mi prej neznane človeške pike iz gamsjih višin padle v gladiatorsko areno, kjer množica s pogledom proti (vsemogočnemu) Cezarju obrača palec v skladu s svojo (ne)krvoločnostjo.
Skoraj teden dni nekakšnega kolektivnega suicidalnega stresa, ki so ga mediji podpihovali do morbidnih razsežnosti, se je končal z rešitvijo, ki ni bila samo Humarjeva, ampak vsestranska. Toda po njej morda ne bo nič več tako, kot je bilo. Še posebno zato, ker so se v istem tednu nekako združili strahovi in pričakovanja na dveh zelo različnih, a za navadnega človeka povsem enako nedosegljivih višinah, v steni Nanga Parbata in v zemeljski orbiti.
Kje je torej meja vsestranskega trepeta? Ali je pri tistih, ki jih v smrtno nevarnost pošilja nemiren duh človeštva, ali že pri onih, ki se vanjo podajajo zaradi sebe? Skrbno prikrita ločnica je nenadoma razgaljena, pri čemer gre še najmanj kriviti medije, če niti predsednik vlade niti slovenski nadškof pod vrhom slovenskega planinskega in nacionalnega simbola poleg pričakovane obljube, da bodo storili vse za rešitev slovenskega državljana in njegove duše, ne zmoreta oznaniti, da je državljanova in vernikova prva naloga, da vrednoto življenja najprej odgovorno čuva sam.
Brez dvoma je v tej državi mnogo ljudi, ki bi si oblastno in medijsko pozornost, molitev in materialno pomoč zaslužili prav v tolikšni meri kot Humar, pa se zanje nihče ne zmeni. V tej luči lahko njegova rešitev pomeni tudi svojevrstno odrešitev. Javnomnenjsko zelo razklana slovenska nacija, ki je prisilno podoživljala Humarjev življenjski boj, mu je vsekakor večinsko želela vse najboljše, a se je hkrati izkazala sebična do te mere, da mu hoče zdaj prepovedati, da bi bil tisto, kar je, čeprav za mnoge le ujetnik samodokazovanja in lačen medijske slave. Njegovo izkušnjo je tako mogoče obrniti v ponovno iskanje sožitja pod vršaci, kjer bi spet kraljevali gamsi in drobne človeške pike, ki bodo iskale ali živele sebe, ne pa hranile politike in polnile medijev.
Toda žal se zdi bližja bolj prozaična rešitev, po kateri bomo postali vsi Humarji in nas bo država dodatno obirala za vsak sončen dan, ne le v gorah, ampak povsod, kjer nas bo zgrabilo malce nemirnega duha.