Gorska reševalna zveza Slovenije: V soboto, 6. junija, ob 10. uri se bomo že triindvajsetič
... zbrali v spominski slovesnosti na Okrešlju in se spomnili prijateljev: Mitje Brajnika, Janija Kokalja, Luka Karničarja, Rada Markiča in Borisa Mlekuža, ki so 10. junija 1997, v najhujši nesreči v zgodovini slovenske gorske reševalne službe, izgubili življenje pri usposabljanju dviganja reševalca letalca in ponesrečenca v reševalni vreči z jeklenico in vitlom v helikopter.
Nesreča v Turski gori je gorske reševalce močno zaznamovala in jih zaznamuje tudi danes. Marsikateremu reševalcu se je po nesreči porajalo vprašanje, ali odnehati ali vztrajati. Slabo leto po nesreči, so gorski reševalci 18. aprila 1998, ustanovili Ustanovo Sklad Okrešelj, ki omogoča dobrodelno oziroma finančno pomoč otrokom reševalcev, ki so se smrtno ponesrečili pri reševalnem delu. Nesreča je, kljub nepredstavljivi tragediji, postala priložnost za prenovo in napredek tehnike gorskega reševanja, predvsem z vidika zagotavljanja večje varnosti tako ponesrečencev, kot reševalcev samih.
Gorski reševalci so prostovoljci in humanitarci. Za svoje delo ne prejemajo plačil. Pomagajo, ker je to njihovo poslanstvo, ker je to preprosto njihov način življenja. A njihova odločitev, biti gorski reševalec, ne za njih in njihove družine, ni vedno lahka. Na eni strani je potrebno veliko odrekanja, prilagajanja in razumevanja najbližjih, na drugi strani pa ogromno treninga, fizične moči in pripravljenosti, znanja, poguma in medsebojnega zaupanja, ko gre zares. V zadnjih letih gorske nesreče naraščajo, s tem pa tudi potrebe po posredovanju. Zaradi svoje usposobljenosti, opremljenosti in organiziranosti se njihovo področje delovanja širi.
Naj bo spomin na vse gorske reševalce, ki so pri svojem delu izgubili življenja, hkrati tudi opomin vsem, da v gore vedno zahajajo le z ustrezno opremo, z vnaprej premišljenim načrtom poti in natančno oceno svojih fizičnih in psihičnih zmožnosti, zato, ker nesreča nikoli ne počiva.