Demokracija - Dr. Peter Starič: ... v naših gorskih kočah
Po gorah hodimo planinci najrazličnejših političnih prepričanj. Ker se nas je na božičnem referendumu leta 1990 kar 88,2 odstotka izreklo za osamosvojitev in proti nadaljevanju totalitarizma, lahko pričakujemo, da je takih tudi velika večina vseh slovenskih planincev.
Po drugi strani pa so v demokratični EU, katere člani smo, totalitaristični simboli in čaščenje nekdanjih voditeljev prepovedani. Povsod razen pri nas, kjer doslej še niso odstranili niti enega spomenika tistih, ki so krivi za morijo, zaradi katere je Slovenija posejana z 620 množičnimi grobišči.
Po osamosvojitvi so Titove slike, ki so bile prej v vsakem razredu in uradu, izginile. Vendar ne čisto povsod, kajti v odročnih krajih, v nekaterih kočah, npr. na Krimu, v Kamniški Bistrici (v koči, kamor vodi čez Bistrico makadamska pot), na Jančah ali kje drugje jih še najdemo. Ko sem še hodil iz Planice v Tamar, je bila še vtem tisočletju jedilnica tamkajšnje koče ozaljšana s fotografijami Tita, Mačka, Jovanke in drugih veljakov iz časa, ko so bili tam na obisku. Ker me je to motilo, sem malce pokritiziral. Verjetno je protestiral še kdo, kajti slike so od tam preselili v drugo jedilnico, ki gleda proti Jalovcu in je manj obiskana ...
Planinstvo se je pri nas začelo razvijati že za časa Avstro-Ogrske. Takrat so nastale visokogorske postojanke, npr. Deschmann-Hütte (danes Staničeva koča) ali Maria-Theresia-Hütte (danes Planika), Woss-Hütte (danes Erjavčeva koča) in še druge. Vendar se je v njih govorilo le nemško in slovenski planinec tam ni bil dobrodošel gost. Takšne razmere je začel spreminjati dovški župnik Jakob Aljaž, ki ga lahko štejemo za starosto slovenskega planinstva. Najprej je leta 1895 za en goldinar odkupil 16 m2 na samem vrhu Triglava in tam še isto leto postavil stolp, ki ga danes imenujemo po njem. Naslednje leto je na Kredarici (2515 m) postavil najvišjo, slovensko kočo, ki je po več spremembah in dodatkih do danes postala največji visokogorski dom za planince. Postavil je tudi leseno kočo v Vratih, a jo je odnesel plaz in so potem leta 1910 na varnejšem mestu zgradili novo, zidano, ki nosi ime Aljažev dom. Njegovo načelo pa je bilo, naj bo v koči VSAK planinec ne glede na narodnost dobrodošel gost.
To načelo je obveljalo v prvi in drugi Jugoslaviji, ko sem tudi jaz začel obiskovati naše gore. Kolikor vem, niso nobenega planinca posiljevali s kako ideologijo in vsi smo se v kočah prijetno počutili, pa naj so bili to Angleži, Avstrijci, Čehi, Francozi, Italijani, Holandci, Nemci in drugi. Res pa je, da so po 2. svetovni vojni sneli vetrno zastavico z Aljaževega stolpa in jo nadomestili z rdečo zvezdo. Tudi v letu 1934 postavljeni križ na vrhu Škrlatice so leta 1953 podrli, vendar je danes oboje spet povrnjeno v prvotno stanje. V kočah smo bili vsi prijateljsko razpoloženi ne glede na izvor in narodnost. Pa to ni veljalo le pri nas. Spominjam se, ko sem bil na italijanski strani v bivaku Stuparich (Stuparič?) pod severno steno Montaža. Na večer je prišla tja skupinica študentov elektrotehnike iz Trsta in - čeprav imam slabe spomine na italijansko koncentracijsko taborišče - smo se krasno razumeli. Govorili smo seveda v italijanščini, saj smo bili v Italiji. Tisto noč se je razbesnela silna nevihta, vendar je novozgrajeno zavetišče, znotraj leseno, zunaj pa iz 5 mm debele pločevine, uspešno kljubovalo številnim strelam. Pri priprtem oknu smo vsi spali kot ubiti (ali se vsaj delali, da spimo).
Ne morem pa reči, daje npr. planinec, ki so mu komunisti med vojno ali takoj po njej pobili vse sorodnike, prijazno sprejet, če zagleda na steni koče sliko maršala Tita, ki je glavni krivec za njegovo žalost. To je nekaj podobnega, kot da bi nemški planinec judovskega rodu, ki bi prišel v nemško ali avstrijsko gorsko kočo, zagledal na steni Hitlerjevo sliko. Za Nemce bi bilo to nekaj nepredstavljivega. Nas, Slovence, pa skušajo nekateri v preteklost zagledani tovariši spet privaditi na nekdanje čase. Ali je npr, oskrbnik gorske koče na Jančah, ki k črni kavi servira vrečice sladkorja, na katerih je natisnjena nekdanja jugoslovanska zastava z rdečo zvezdo, kdaj pomislil, da bi bil njegov gost lahko planinec, ki mu je nekdanja JLA med osamosvojitveno vojno ubila sorodnika, morda celo očeta? Ali nas iz Moskve uvožena ideologija, ki naš narod že vseskozi razdvaja, ne bo nikoli izpustila iz rok? Če komu, ki se mu vse to zdi čisto normalno, omeniš množične povojne poboje, ti bo zabrusil, da so bili vsi, ki so jih pobili po vojni, izdajalci. Ali bolj potuhnjeno: »Bilo je grozno, ampak bilo je potrebno.« Komu je bilo potrebno in zakaj? Ob koncu maja 1945 sem videl, kako so v Celju gnali takšne »izdajalce« po Cesti na Lavo. (Te ceste danes ni več, ker je tam vse pozidano.) Prva polovica, kakih 300, so bili domobranci v uniformah, pretepeni z bikovkami in krvavi; drugi pa so bili civilisti, stari ljudje in matere z otroki, tudi z dojenčki v naročju ali v vozičkih. So bili tudi ti izdajalci? In vsi so morali občasno poklekniti ter poljubiti prašno cesto domovine, ki naj bi jo bili izdali. Bilo je zares grozno, vendar ni bilo potrebno!
Kaj ni že čas, da tiste naše gorske koče, kjer so razstavljene vse omenjene totalitaristične »relikvije«, očistimo te ropotije? Tisti, ki naletimo na takšna presenečenja, pa bi morali odločno protestirati, ne pa da smo pohlevno tiho. (Kot smo morali biti tiho v nekdanjih časih.) x