Naravni okni nad Vipavsko dolino.
Jutranje preverjanje vremena na spletnih kamerah botruje zamenjavi poti in namesto na Gorenjsko se odpeljemo na Primorsko in v Ajdovščini zapeljemo nekoliko višje od izvira Hublja, kjer parkiramo ob pričetku označene poti proti Otliškemu oknu.
Stopimo po lesenem stopnišču v gozd in pričnemo vzpon po dobro uhojeni poti med travami in drevesi, ki zakrivajo razglede na Vipavsko dolino in vrhove Trnovskega gozda. Pot nas popelje do ptičje hišice, kjer je nekdo pticam pustil nekaj kruha. Stopamo dalje in pridemo do lične klopce pod skalo, na kateri je napis Pod curo. O kakšni vodi ni ne duha ne sluša, je pa mesto prijetno za kratek odmor in osvežitev suhih grl, nato pa vzpon nadaljujemo do kamnitih stopnic, ilustracijo hudiča in zapisa “Kako so Votličani prišli do svojega okna”. Ne gre brez branja, a le kje so izgubili svoj V, da sedaj govorimo o Otliškem oknu, se sprašujemo, ko brusimo čevlje po kamniti poti z redkim pogledom na Modrasovca in Čaven. Pojavijo se leseni pragovi pred delom pobočja polnim kamenja, kar že bolj diši na kraški svet. Srečamo tekača, hitro se povzpnemo do klopce na prijetnem razgledišču na dolino in oddaljene vrhove, kjer se malce pomudimo in nato nadaljujemo po vedno bolj razgledni in razgibani poti. Stopimo mimo Vrha Kluče in nas ob poti še vedno v senci razveseli cvetje, za katerega ne poznamo imena.
Razgledi so čudoviti, cvetijo jetičniki, glavinci in drugi. Višje že ugledamo prvič veliko Otliško okno kot tudi greben, pod katerim kraljuje. Nekaj korakov naprej pridemo Na Pokojco, kjer nas pod skalo in napisi pričaka lična klopca, ki vabi a nas ne zvabi in gremo naprej, da kmalu nad seboj ugledamo rob grebena in pod njim Veliko Otliško okno v podobi kapljice vode, za katero pada senca dreves. Nekaj korakov naprej je smerokaz za Malo Otliško okno in tja se namenimo. Pridemo pod okno in z nekaj oprijemi skale se povzpnemo skozi veliko odprtino na drugo stran. Na oboku okna raste odcveteli lepi jeglič in skale krasi zeleno in belo rastlinje, mi pa uživamo v pogledih skozi okno in na skalovje, ki ga obdaja. Ponovno poprimemo za skalo, se spustimo skozi okno nazaj na stezo in se vrnemo na glavno pot, ki jo krasi cvetje visokega šipka in nizkega modrega, belega in rumenega rastlinja. Pot nas popelje skozi grapo na rob gozdnatega grebena s kapelico, vpisno skrinjico, žigom in številnimi smerokazi. Za robom je ograjeni pašnik, mi pa gremo v desno in kmalu stopimo do oznak za kamnito spiralo, kamor nas hitro ponese naše noge. Ogledamo si kamnitega polža, visoko kamnito piramido, preberemo o zbiranju in polaganju kamna ter naredimo kopico posnetkov, nakar se vrnemo na greben in stopimo po travniku v gozd, kjer so klopce in miza, kamnita pot in informativne table. Po lesenem stopnišču se spustimo med drevesi do Velikega Otliškega okna, velike kapljice ali solzice, kar je komu ljubše, vsekakor pa impozantne stvaritve narave, ki obiskovalca prevzame, ko skozi njegovo odprtino vidi Vipavsko dolino. Naredimo kopico fotografij, se vrnemo po stopnišču do počivališča in gremo v smeri Sinjega vrha. Hitro pridemo iz gozda na razgledna in vetrovna pobočja.
Ob robu pečin se vzpenjamo, prekoračimo pašno ograjo, zapustimo označeno pot za Sinji vrh in se preko trav vzpenjamo po stezici po pobočju med valujočo se travo, cvetočim primožkom, škržolicami, materino dušico, odcvetelim jegličem in drugim rastlinjem do robu na vrhu 857 m visokega Navrša, kjer hitro stopimo na drugo stran v zavetrje in naredimo daljši odmor s pogledom na Vipavsko dolino in kraško zemljo.
Ko ponovno stopimo preko grebena, nas zajame silna moč burje, ki biča vse okoli sebe, pogled pa seže na vzpetine in naselja Trnovskega gozda. S pomočjo palic se obdržimo pokonci in stopamo nazaj po pobočju preko travnikov v gozd in hodimo po isti poti v dolino. Srečamo skupino učencev na športnem dnevu, nižje se razdružimo in grem sam po drugi poti v dolino ter stopim na cesto pri Lokavcu, nekaj sto metrov višje od našega izhodišča, do kamor se vrnem po cesti in pričakam sopotnici, ki sta se vrnili po poti vzpona. Pospravimo pohodno opremo, se odpeljemo do mostu čez reko in si ogledamo, žal le z mostu, izvir hudourniškega Hublja.
Naša pohodna tura si z ogledom Hublja tako konča in odpeljemo se novi dogodivščini naproti.