Luka Krajnc (AO Celje - Matica) in Tadej Krišelj (AO Kamnik), od 10. januarja do 23. februarja
V začetku januarja sva se s Tadejem Krišljem dobila v El Calafatih in naslednje jutro nadaljevala pot z avtobusom do El Chaltena.
Ker je vremenska napoved obetala daljše obdobje visokega pritiska z ugodnimi temperaturami, sva še isti dan prepakirala opremo in se odpravila na 9 urni dostop do sedla Superior, ki služi kot izhodišče za plezanje v vzhodni steni Fitz Roya. Naslednje jutro sva pod steno ugotovila, da je najin prvotni plan (prosto plezanje v smeri Linea de Eleganza) močno otežen zaradi vode, ki se je talila s snežišč in posledično zmočila nekatere ključne raztežaje smeri. Po posvetu sva se odločila za vstop v območju Hudičeve zajede (Jeglič, Karo, Knez, 1983). Zaradi padajočega kamenja in ledu sva po enem skupnem raztežaju zaplezala proti desni in nadaljevala s plezanjem prvenstvene smeri po očitnih razčlembah, ki so bile vidne že iz slikovnega materiala pred vzponom. Mokra skala in strmi prehodi so naju prisilili v tehnično plezanje, zato sva napredovala počasneje od pričakovanj. Tretji dan sva v megli in rahlem dežju preplezala najtežje previsne raztežaje in nadaljevala do stika s Casarottovim stebrom, ki naju je v dveh raztežajih pripeljal do vrha stebra Goretta, kjer sva tretjič bivakirala. Naslednje jutro sva pojedla še zadnje ostanke hrane in v počasnem tempu nadaljevala proti vrhu Fitz Roya. Vrh sva v lepem vremenu dosegla popoldne četrtega dne in po kratki pavzi nadaljevala s sestopom v območju Francoske smeri. Zaradi nepoznavanja sestopa in utrujenosti sva zgrešila začetne spuste ob vrvi. Po nekaj diagonalnih spustih sva našlo pravo linijo sestopa in ob treh zjutraj prišla do sedla La Silla kjer sva četrtič bivakirala. Peti dan sva nadaljevala s spusti po ozebniku do ledenika, odšla nazaj pod steno po stvari, ki sva jih tam pustila pred vzponom in sestopila do sedla Superior ter naslednji dan v dolino.
Po treh dneh počitka sva odšla v dolino Torre do izhodišča imenovanega Noruegos. Naslednje jutro sva dostopila do stene in začela s plezanjem. »Dostop« do sedla Paciencia se je zaradi suhe sezone in krušljive skale izkazal za zahtevnega. Nad sedlom sva preplezala 17 raztežajev do lednih stolpov, kjer sva na ozki polici bivakirala. Po kratki noči sva nadaljevala preko lednega kamina, ki je v danih razmerah ponudil nenavadno in zahtevno ledno plezanje. V »headwallu« sva izbrala desno varianto, ki jo je uporabil Lama ob svojem prostem vzponu leto prej. Na vrh Cerro Torreja sva prišla okoli pete popoldan in po kratki pavzi začela s spusti ob vrvi v smeri vzpona. Na enem izmed spustov nama je padajoči kamen presekal eno izmed vrvi, tako, da sva bila kasneje prisiljena v krajše spuste, ki so vzeli več časa. Na sedlo Paciencia sva prišla ob treh ponoči in po krajšem počitku nadaljevala s sestopom do El Chaltena.
Sledilo je deset dnevno obdobje slabega vremena, ki sva ga izkoristila za regeneracijo in plezanje po okoliških balvanih in plezališčih. Na koncu odprave sva preplezala še prvenstveno smer v El Mochu in se 21. februarja z letališča v Buenos Airesu odpravila nazaj domov.
Ker je bil to najin prvi obisk Patagonije, velikih pričakovanj nisva imela, sva bila pa močno motivirana in željna plezanja, kar je bilo ključnega pomena pri vseh najinih vzponih. Meniva, da je bila akcija zelo uspešna.
Za podporo akcije se zahvaljujeva Planinski zvezi Slovenije in Komisiji za alpinizem PZS.
Preplezane smeri:
13.-17.01.: Fitz Roy, The Real Kekec s Casarottovim stebrom (6c+, A2, 1300 m, 800 m nove smeri), 5 dni, prvenstvena smer.
24.-25.01.: Cerro Torre, Jugovzhodni raz (SE Ridge; 7b, A1, WI 5, 1200 m), 2 dni.
09.02.: El Mocho, Dulce de leche (7a, 400 m), prvenstvena smer.
Luka Krajnc
Foto arhiv Luke Krajnca in Tadeja Krišlja, PATAclimb