Urh Primožič: Srečo ubesediš težje, kot obup. Utopljen v ekstazo patagonskih spominov se bojim, da besede, s katerimi skušam opisati doživljanje moje zadnje odprave, ne bodo zajele niti prgišča sreče, ki sem jo doživel v granitnih stenah el Chaltena.
Cmok v grlu
V Chalten sva prišla v soboto popoldne (20. januar 2024), na konec vremenskega okna. Z željo, da izkoristiva preostanek dobrega vremena, sva se v nedeljo zjutraj odpravila do tabora Niponino. Med dostopanjem sva srečavala naveze, ki so tabor zapuščale zaradi mokre skale. Ekipa iz hrvaške nama izda, da je iz sobote na nedeljo celo noč deževalo.
Kljub željam po boljšem vremenu je tudi naslednjo noč padal dež, zjutraj pa sva se prebudila v gosto in vlažno meglo. S cmokom v grlu sva pospravila šotor in zapustila Niponino.
Da ves trud dostopanja ne bi šel v nič, sva se odločila, da naslednje tri dni izkoristiva za treking pod gorami. To je bila tudi najbolj gorenjska opcija, saj sva prenočišče v Chaltenu imela rezervirano šele od 24. naprej. Oprta z vso plezalno robo sva se odpravila na dvodnevno popotovanje mimo jezer Torre in Capri do tabora Poincenot. Tam sta se nama najina težka nahrbtnika tako zamerila, da sva večino plezalne opreme vrgla v neko luknjo pod ledenikom Rio Blacno Superior.
Spomini na sestopanje naslednji dan so megleni, jasno vidim le lomito, ki sva si ga privoščila ob prihodu v Chalten.
Prva smer
Naslednje vremensko okno se je odprlo čez tri dni (27.1). Do izhodišča se, stisnjeni med nahrbtnike, peljemo peljemo v terencu Maruše in Jerneja. Jamo za osem ljudi je zapolnil američan s tremi prijateljicami, zato sva bivakirala brez strehe nad glavo. Veter in bolečine v podlahti so poskrbele za obupen spanec, poln dvomov in strahov.
Ob petih sva se zbudila v mrzlo jutro. Množica navez, ki sva jih prehitevala med dostopom, je zavila v Aguja de l’S. V Saint-Exupéry vstopiva sama. Prvih pet cugov mixa je občutno težjih, kot jih obljublja skica. Zajeda, po kateri plezava, je v trenutnih vremenskih razmerah suha. Težji pogoji pa ne vplivajo na najino zamaknjenost ob vzpenjanju. Pod nama se razprostira ledenik Rio Blanco in Laguna de los Tres. Pod navpično steno se razpira veličastna ledeniška razpoka. Zvoki plezalcev iz sosednjega hriba so zamrli, v steni sva sama s svojimi mislimi.
Vse poteka avtomatično in tekoče. Najtežje mesto (7a) je suho in izjemno lepo. Mokre in ledene poke v naslednjih cugih ne ustavijo najinega napredovanja. Med gvozdenjem telesa v mrzlo razpoko razmišljam o doživljanju alpinizma. Vzpon po Italijanski smeri je bil eden tistih redkih, ko sem aktivno užival prav vsak raztežaj.
Fizično in logistično najtežji raztežaj naju čaka pod masko lažje ocene. Ozek kamin (“6a”) je bil zapolnjen z nestabilnim snegom, njegove stene pa so bile ledene in niso služile nobene upore, tako za plezalke, kot za dereze. Sam sem se v njem pretvarjal, da sem umetnik z ledom, in v strjen sneg v kaminu skopal tunel, Martin pa je na štantu užival v mrazu.
Vrh sva dosegla ob osmih zvečer in za nekaj ur zgrešila laskav naziv prve Tržiške naveze s Patagonijskim vrhom. Slednjega (Aguja Guillaumet) sta Maruša Gorjanc in Jernej Kuhar nekaj ur prej dosegla po smeri Comesaña-Fonrouge.
Po sedmih urah sestopanja sva se ob treh zjutraj vrnila nazaj do bivaka. Italjansko smer na Saint-Exupéry (700m, M4, 7a) sva preplezala Martin Belhar in Urh Primožič. Za celoten vzpon sva potrebovala 23 ur.
Solo na Cerro Solo
Ob vlečenju vrvi, ki se nama je zataknila ob sestopanju po Italjanski smeri, se je Martin udaril v nogo. Njegov gleženj je v prihodnjih dneh otekel na debelino nogometne žoge. Verjetno bi ob taki poškodbi vsak plezalec, ki ni Martin Belhar, zaključil z odpravo. Res pa je, da je imel s seboj zalogo tablet proti bolečinami, kar njegove odločitve mogoče naredi malo bolj človeške. (Zdj to, da je tableto sicer mel, ampak jo ni vzel, je pol čist svoja zgodba, sam sj baje pomaga že, če jih maš v ruzaku.)
Zaradi poškodbe enodnevnega vremenskega okna nekaj dni po Italijanski smeri nisva izkoristila za plezanje. Cilji, ki jih lahko realiziraš v enem dnevu, so omejeni, midva pa sva se spogledovala z daljšim oknom tik pred koncem najine odprave. Martin je šel zato le na kratek sprehod (Chalten – Niponino, cca 8 ur hoje), jaz pa sem splezal na Cerro Solo po Cara Este, kar je Patagonski približek Kramarci, le brez majavih grifov.
Iz vrha hriba sem prvič po prihodu v Chalten videl Cerro Torre. Patagonski hrib, ki si ga želim preplezati najbolj od vseh v okolici Chaltena, se je celo najino odpravo skrival v oblakih. Videla sva ga le tri dni – prvi in zadnji dan odprave ter na dan vzpona na Cerro Solo. Alpinizem (v Patagoniji) je loterija, kjer so glavna nagrada razmere.
Pot na Cerro Solo je hitro minila. Po urah hoje po ravnini do Lagune Torre te čaka dobrih 1000m enostavnega lazenja po grebenu in nekaj 100m strmega snežišča. Na vrhu si za trud nagrajen z razgledom na vrhove nad Chaltenom in ogromne ledenike, ki se za njimi vlečejo v Čile. Pri sestopu so me trije lokalci zamenjali za gorskega vodnika in mi ponudili službo v njihovi agenciji. Glede na cene prenočišč v Chaltenu ponudbe naslednjič ne bom odklonil.
Ob sestopanju sem ugotovil, da lahko celotno turo zaključim v manj kot dvanajstih urah, zato sem deset kilometrov ravnine nazaj v Chalten tekel. Če grem še kdaj v Patagonijo, športni copati ne bodo ostali doma. V apartma sem prišel utrujen, zato sem si pred pomivanjem posode dovolil 20 minut odmora na kavču. Nepremično sem spal dvanajst ur.
Življenje v Chaltenu
Prostočasni filozofi, ki med čakanjem na dobre razmere v Argentinski vasici El Chalten skušajo osmisliti svojo življenjsko pot, pojavu kratkih dni med čakanjem na razmere strokovno rečejo life in Chalten. Izkaže se, da so dnevi v Chaltenu občutno krajši kot tisti v hribih. Dan se, kljub skrajni zemljepisni legi, začne šele okoli poldneva. Verjetno gre za visoke hribe, ki nad mestom delajo senco. Ker sama z Martinom vprašanjem fizike nisva bila kos, sva problematiko časa skušala razumeti s pomočjo drugih alpinistov. Prostočasna znanost se z željo po znanju ob večerih zbere v Fresco baru.
Sam mislim, da je v čudne fizikalne pojave vpleten lastnik Fresco bara, ki mu big Outdoor industrija plačuje, da zavira znanost. Sumim, da gre za kombinacijo cepil in cemitrajlov. Po vsakem sestanku nas je namreč naslednji dan bolela glava.
Poleg odličnega vina in kulinaričnih dobrot Chalten ponuja obilico možnosti za plezanje. Kljub nedostopnosti plezalne opreme in oprimkov se njihova notranja balvanska stena kosa s centri v naši prestolnici. V okolici mesta so razsejani balvani in plezališča, čez okoliške griče pa vodijo prelepe razgledne poti.
Sončni dnevi
Zadnje tri dni v Chaltenu je bilo vreme neznačilno za Patagonijo. Tri dni, ki sva jih izkoristila za vzpon na Aguja Guillaumet po Brennerju, so bili sončni in brez sapice vetra. Kljub temu, da sem še nekaj dni nazaj videl, kako je veter prestavljal Martina, sem v pravljičnih razmerah, v katerih sva preplezala Brennerjovo smer, težko verjel, da so sončni hribi, v katerih plezava, isti srhljivi, nevarni in vremensko nestabilni velikani, ki sva jih celo odpravo gledala s strahospoštovanjem .
V dobrih razmerah so zadeve precej lažje. Poke so bile tokrat suhe, v njih pa sva namesto ledu odkrila množico ostalih plezalcev. Na Guillaumetu (ki je poleg de l’S najlažji v masivu) je bilo tisti dan verjetno vsaj 15 navez. Avtoceste naju je rešila naveza lokalcev, ki sem jih spoznal med vzponom na Cerro Solo. Skupaj z njimi sva del smeri obvila po varianti, prek katere smo prehiteli večino navez. Martinu sem našo varianto taktično predstavil šele po tem, ko je obvoz (težave cca 6b-6c), misleč, da pleza 6a, že preplezal.
Refleksija
Na odpravo v Patagonijo sem zelo ponosen. V treh tednih bivanja v Chaltenu sva šla v hribe štirikrat, od tega sem trikrat plezal. Skupaj sva osvojila dva konkretna vrhova in opravila objektivno dober vzpon v Italijanski smeri. Predvsem pa je celotna odprava potekala gladko in brez sporov. Z Martinom sva se dobro ujela in v hribih delovala kot utečena ekipa. Hvala Martin za Patagonijsko izkušnjo! Cilj za leto 2025 je pa očiten.
Opravljeni vzponi
Glavna cilja:
- Aguja Saint-Exupéry, Italijanska smer, M4, 7a, 700m, Martin Belhar (A0), Urh Primožič
- Aguja Guillaumet , Brenner-Moschioni, 30˚ 6b, 300m, Martin Belhar, Urh Primožič
Stranski cilji:
- Cerro Solo, Cara Este, 50º 3, 500m, Urh Primožič (solo)
- Paredon de los Condores, Lo dejamos ahi, 6a, 150m, Martin Belhar, Urh Primožič
- Balvansko plezanje do 7b
- Športno plezanje do 7c NP
- Treking Chalten – Niponino – Poincenot